V svetu, ki ga poznam, obstaja miselnost, da je otrok, ki ne želi od sebe dati igrače egoist, njegovi starši pa nimajo pojma o vzgoji. Strinjam se, da je pomembno, da se otrok nauči posoditi svoje stvari ter da je interakcija med vrstniki izrednega pomena.  Z njo otrok gradi odnose zunaj meja svojega doma, sklepa prva prijateljstva in širi svoj mali svet. Interakcija med otroki pa ne prinese s seboj samo lepih stvari, ampak tudi otrokovo prvo soočenje s konflikti in s tem, kako jih rešiti.

Prvi takšen zelo pomemben konflikt, ki ga otrok začne kmalu spoznavati je borba za igrače. V vrtcih, doma s sorojenci, na igrišču oz.pravzaprav povsod, kjer je na kupu več otrok. Otrok se rodi egocentričen, zato je popolnoma normalno, da prva leta živi v svetu, kjer je vse njegovo. Starši smo tukaj, da ga vodimo in ga naučimo, kaj sploh pomeni “deliti igračo”. Kako pa bi naj to drugače vedel?

A žal starši tukaj velikokrat pademo na izpitu. Zakaj?

Ko se vname boj za igračo, nam postane neprijetno, počutimo se, kot da ves svet strmi v nas, zato se zakrčimo in od otroka ZAHTEVAMO, da deli. Tudi jaz sem bila tam in sem delala prav takšno napako, kot jo počne mnogo staršev. Želela sem, da je moj otrok tisti “ta prijazen”, da vedno vse posodi, da vedno da vse od sebe. Velikokrat se ji je zgodilo, da je na koncu dala vse, sama pa je ostala brez. Tolažila sem jo z besedami, ki jim niti sama nisem verjela : “Saj se bodo naveličali in ti bodo prinesli nazaj.” Pa kaj še, nikoli ji niso.

Kaja je vedno delila in posojala vse, tudi igračo, ki jo je imela najraje na celem svetu. Pa ne zato, ker bi sama to želela, ampak zato, ker sem jaz tako želela. Dokler nisem ugotovila, da je moj vzorec popolnoma napačen.

Iz napak se učimo – vsaj jaz se in takrat sem se naučila veliko. Danes mi je jasno, da je prav, da otroka vzpodbujamo k skupni igri, da ga naučimo deliti, posoditi in smo mu pri tem dober vzor. Prav tako menim, da mu moram z zgledom pokazati na kakšen način si lahko igračo sam izposodi in spoštuje, če mu drug otrok njegove želje ne odobri. S tem mu tudi pokažemo, da ima tudi sam pravico reči NE, če v tistem trenutku določene stvari ne želi posoditi. Zagotovo obstaja tehten razlog, da se je tako odločil, mogoče jih moramo samo malo bolj poslušati in opazovati.

Konec koncev pa, zakaj bi moral deliti čisto vse?

Zakaj bi moral plišastega medvedka, ki je zanj ves svet posoditi nekomu drugemu? Zakaj bi ga mi kot njegovi starši, njegova varna opora, silili v nekaj, kar mu predstavlja stres.

Bodite mu zgled, vzpodbujajte ga, a mu stojte ob strani ter bodite tisti, ki ga razume.

Sama svojim otrokom dajem možnost, da je določena stvar, ki jim res veliko pomeni tako sveta stvar, da je ne rabi deliti z nikomer, razen sama s sabo. Pa zato moji otroci niso egoisti, jaz pa ne apatična mama, ki nima pojma o vzgoji, čeprav včasih res nimam pojma kaj delam. Ampak kdo pa ves čas dela vse prav?

 

Se beremo,

Maja