V mojem svetu velja pravilo, ki mi nalaga dolžnost do sočloveka. V mojem svetu se oziramo na druge in ne gledamo samo na svojo rit. V mojem svetu, starejšim osebam odstopimo sedež, učimo otroke kdaj je potrebno dati prostor ter počakati na vrsto. V mojem svetu nismo egoisti.

Zakaj to pišem? Ker sem jezna, pravzaprav nisem samo jezna, malo sem tudi žalostna in zgrožena. Nad ljudmi brez odnosa, nad tistimi, ki ne vidijo dlje od svojega nosa.

Sobotno dopoldne smo se odločili preživeti v ljubljanskem živalskem vrtu. Nikoli se ga ne naveličam in ravno zato ga z otroki obiščem čisto vsako leto. Uživam ob pogledu nanje, kako brezskrbno preživljajo svoj čas ob opazovanju živali in se hkrati naučijo nekaj novega.

Smejali smo se vragolijam morskih levov, se topili ob pogledu na majhne opičke, ki so se veselo vesile po vejah ter s strahospoštovanjem opazovali mogočne volkove.

Taja je uživala, kot že dolgo ne, Kajo so zanimale čisto vse karakteristike živali, Sija pa je brezskrbno počivala v vozičku. Dokler ni postala lačna in je začela opozarjati nase. In ko postane lačna, je potrebno čimprejšnje urgiranje, ker nas drugače čaka huda ura. Odločila sem se poiskati klopco za dojenje, ki je namenjena temu, da mamice na njej v miru nahranijo svoje otroke. Čudovit projekt podjetja Apollo, ki želi razbiti tabu dojenja v javnosti.

Že od daleč sem opazila, da je previjalni del trenutno zaseden, na sedalnem delu pa sedi ženska z dvema odraslima otrokoma, liže sladoled in veselo klepeta z mamico, ki previja. Pogledam naokrog in poskušam najti prosti stol, vejo ali karkoli na kar bi lahko sedla in nahranila svojega otroka, a žal je bilo vse polno, zato potrpežljivo počakam, da druga mamica previje svojega otročka.

Ženskama se je pridružil tudi moški del ekipe in vsi štirje so veselo klepetali, se zabavali, noben pa niti pomislil ni, da bi pospravil previjalne potrebščine, ki ji več kot očitno ne potrebujejo več. Prav tako je bilo takoj jasno, da tam niso zato, ker bi moral kdorkoli hraniti otroka, ampak so prostor uporabili, kot mesto za počitek in malico.

Nekaj časa še potrpežljivo čakam, a moj otrok žal več ne, zato pristopim bližje in prijazno prosim, če lahko tudi jaz previjem svojega otroka. Pogledajo me, kot da sem padla z marsa in mamica nejevoljno pospravi svoje stvari. Tam sem bila popolnoma nezaželena, to so mi jasno pokazali, a žal je to  javni prostor, kjer si težko karkoli lastiš.

Na hitro previjem svojega jokajočega ( milo rečeno ) otroka in UPAM, da se bodo umaknili, da ga lahko tudi nahranim. Bila sem kot majhna, nevidna miška, ki prosi za košček sira, ko sem prosila, če se lahko usedem, a v odgovor sem dobila : NI PROBLEMA, SAMO SLADOLED POLIŽEMO IN GREMO!!

PROSIM??? TVOJ DESET LET STAR OTROK IN TI STARA KOZA, BOSTA SEDELA TAM, NA MESTU, KI JE NAMENJEN NAM, KI SI ŽELIMO V MIRU NAHRANITI SVOJE DETE, JAZ PA BOM S VOJIMS LAČNIM IN KRIČEČIM OTROKOM MIRNO ČAKALA DA PRIDEM NA VRSTO?? KDO BO LAŽJE SVOJE OPRAVIL STOJE? JAZ, KI SE MOREM ŠE DISKRETNO SLEČI ALI TI SLADOLEDOM V USTIH???

Vem, grdo govorim, ampak bila sem žalostna, res sem bila. Obrnila sem se stran, v meni pa je vrel koktejl čustev. Kako lahko nekdo premore tolikšno mero egoizma? Kako je lahko človek tak slep do sočloveka in kar je najhuje, kako je lahko nekdo takšen vzgled svojemu otroku? Čeprav sem imela na koncu jezika par krepkih, je bila moja prioriteta drugje, zato sem hitela iskati prvo prosto mesto, kjer lahko sedem. Seveda sem ga našla, ampak na nič kaj prijaznem mestu. Med množico staršev, ki so svoje otroke opazovali pri skakanju na trampolinu, v glasnem direndaju, kjer je vsake toliko vame priletelo lubje, ki so ga otroci navdušeno metali okrog sebe. Pa nič zato, Sija ni ostala lačna in to je najpomembnejše. Gospoda na klopci za dojenje pa je tudi dobila svoje zadoščenje in še bolj poln ego.

Razmišljala sem ali sem sploh upravičeno užaljena ali me samo prevzemajo hormoni in kako bi v obratni situaciji ravnala jaz ali moji otroci. Zagotovo vem, da veliko bolj obzirno, s prijazno besedo in pogledom, ki razume. Vsi pač nismo takšni kajne? Nekateri pač niso sposobni videti, da niso sami na planetu.

Zdaj se ne čudim več toliko, zakaj otroci ne pozdravljajo, zakaj se norčujejo, se prerivajo in drugih ne spuščajo na igrala ter si jih lastijo. Zdaj se ne čudim, zakaj so nekateri otroci brezobzirni in včasih kruti. Doma imajo popoln vzgled.

Se beremo,

Maja

Share: