Vstop otroka v šolo je pomembna prelomnica v življenju, tako za otroka kot tudi za starše. Otroci pridejo v šolo še vedno zelo razigrani, radovedni in zvedavi predvsem pa željni znanja. Kar naenkrat pa se od njih pričakuje, da se umirijo, pozabijo na vrteške dni in postanejo veliko bolj resni.

Umiri se, zdaj si v šoli ne več v vrtcu.

To je stavek, ki PREvelikokrat slišijo in prepričana sem, da je ravno to eden izmed razlogov, zakaj jim tako hitro pade motivacija za učenje in zakaj naenkrat postanejo naveličani vsega.

Čeprav je marsikdo mnenja, da je prvi razred “mala šola”, kot smo ji rekli včasih, vas moram žal razočarati in vam povedati, da temu še zdaleč ni tako. Na začetku izgleda, da bo vse skupaj potekalo kot nekakšna malo bolj resna igra, a smo starši in otroci hitro vrženi na trdna, realna tla, v svet domačih nalog, govornih nastopov in preverjanj znanja. Na tej točki, pa se starši znajdemo v precepu ali naj otroku pomagamo, ga spodbujamo, z njim sedimo in se učimo ali naj ga pustimo, da dela sam in tako gradi svojo samostojnost. Težko je najti pravo razmerje in tudi sama sem se velikokrat vprašala, če je moje početje pravilno.

ČE SEDIM Z NJO IN JI POMAGAM? JA, pri Kajini šoli sem stoprocentno aktivna in bom s tem početjem nadaljevala, dokler bom imela občutek, da Kaja to potrebuje. Tega me ni sram priznati, nasprotno, ponosna sem nase, ker svojega otroka nisem pustila na cedilu. Pa da se razumemo, Kaja nima nobenih učnih težav, je zelo pridna učenka in ji redkokatera snov povzroča težave. Včasih potrebuje samo malo vzpodbudnih besed in podpore ter absolutno pomoč pri organizaciji svojega časa. To, da ji pomagam, pa niti približno ne pomeni, da stvari počnem NAMESTO NJE. Otrok v prvi triadi potrebuje predvsem nekoga, ki ga usmerja, se usede zraven njega, mu POMAGA poiskati rešitev, ko je izčrpal že vse svoje ideje, imeti pa mora občutek, da lahko prosi za pomoč in da jo bo vedno dobil.

Moj cilj, ki ga želim doseči je to, da otroka naučim, kako se naj uči ter da skupaj osvojiva organizacijo njenega časa. To se mi zdi pomembno iz dveh vidikov. Kot prvo iz vidika varnosti – otrok ima potrebo po redu in organizaciji, saj mu le-ti nudita varnost. Kot drugo pa iz vidika učenja samostojnosti – prej ko slej bo otrok sposoben sam oblikovati svoj urnik, kdaj se bo učil, kdaj se bo igral in kmalu spoznal, da dobra organizacija pomeni več igre in prostega časa.

Starši dandanes veliko več časa namenimo otrokovi šoli in PRAV JE TAKO. Šola danes se ne more primerjati s šolo pred nekaj leti, sistem se se je spremenil, nam pa ne ostane druga, kot da se kvalitetno integriramo vanj. No, lahko jih šolamo na domu, a več o tem kdaj drugič.

Vsi si želimo uspešne in odgovorne otroke kajne? Vprašajmo se kaj smo pa pripravljeni storiti za to, da jih čimbolj kvalitetno pripravimo na življenje? Ne zatiskajmo si oči in si priznajmo, da je šola pomemben dejavnik našega življenja in da je ne smemo jemati z levo roko. Otroci nas potrebujejo, ne obračajmo jim hrbta.

Se beremo..