Uživaj v nosečnosti dokler traja, potem bo vse drugače.

Ja, saj vem, da bo vse drugače, ampak vstopila sem v zadnje trimesečje, ki ga slikovno najlažje ponazorim tako:

Z eno nogo sem že tako blizu majhni dišeči štručki, z drugo nogo pa sem se zataknila in imam občutek, da sem se ustavila in ne gre naprej. Tretje trimesečje je čas, ko spanje postaja luksuz, nosečniška blazina pa tvoja najboljša prijateljica. Obdobje, ki mi zobe pokaže že ponoči, ko me neznana magnetna sila vleče in vleče proti wc-ju s pretvezo, da me spet lulat, v bistvu pa se gre samo za tiste tri odvečne kapljice. Ko se zjutraj trikrat zaguncam preden se zakotalim s postelje, sem sama sebi pošteno smešna. Trebušček je vedno večji in vedno bolj ovira gibanje, ki je bilo prej popolnoma normalno. Ker nisem sama, me zjutraj ne čaka vroča in dišeča kava ter slasten zajtrk, ampak nergava (skoraj) najstnica, ki spet ne ve kaj bo oblekla za v šolo in vztrajna petnajstmesečnica, ki se je odločila, da bo kakšno minuto dlje sedela na kahlici, iz zobne ščetke jedla pasto in se vztrajno upirala oblačenju. Ko končno lahko globoko vdihnem, ugotovim, da bi morale biti že v avtu in da ponovno zamujamo, jaz pa še vedno neumita in v prekratki pižami, v slogu JOC-a in JOCA- a stojim sredi dnevne sobe in razlagam kam sem “skrila” glavnik in gumice za lase.

Medtem, ko se umivam, razmišljam kaj naj oblečem, saj mi popolnoma nič ni več prav, vse nosečniške majice pa so na dnu košare za umazano perilo in čakajo, da jih nekdo opere. Vse kar zvlečem nase so prevelike spodnje majice, ki sem jih “sunila” iz mamine omare in pulover, ki je še iz časov, ko sem nosila prevelike in razvlečene stvari. Ja, to je neprecenljivo obdobje nosečnosti, sploh ker imam kaj obleči.

Obuvanje čevljev je naslednja stvar, za katero sem prepričana, da je zagotovo ne bom pogrešala. Pripogibanje ni ravno disciplina v kateri bi trenutno blestela, zato se poslužujem NAJVEČJE žlice za obuvanje, vezalke pa si vežem z nogo visoko na stopnici ( prosim ne si me predstavljat). V takšnih trenutkih pogrešam poletje in japonke, ki so obuti v pičlih dve sekundah.

V avtu sem zaenkrat še dokaj okretna, čeprav bi si včasih želela daljše noge, da nebi s popkom trobila po volanu ali pa malo večji maneverski prostor na sprednjih sedežih, ampak ne bom malenkostna, zaenkrat še gre.

Ne bom lagala – težko mi je nositi svojo malo deklico vsak dan do vrtca, pa čeprav razdalja ni dolga, a tukaj ni rešitve. Zelo vztrajno se oklepa rutine, zjutraj na rokah, popoldne peš. In raje kot, da pustim, da se vrže v največjo blatno lužo in glavo nasloni na mokra tla, jo dvignem in v vrtec prisopiham kot stara parna lokomotiva. To je tisti najtežji del moje nosečnosti in zaradi tega se velikokrat počutim obupana in nekoristna. Ko pa pomislim, da me čakata še dobra dva meseca me iskreno zmrazi.

Če sem se pred dobrim mesecem hvalila, da me zgaga še ne preganja je zdaj skrajni čas, da požrem in vzamem nazaj vse izrečene besede. Ne da me peče zgaga, gori mi cel zgornji del do požiralnika in vse kar mi pomaga je to, da pošteno jamram in zaspim. Ja vem, normalni simptomi nosečnosti, še posebaj sedaj, ko se je povečal pritisk na želodec, obenem pa se zaklopka med želodcem in požiralnikom malce polenila. Prekislo reakcijo želodca in razdraženost prebavil povzročajo tudi premastna in pekoča hrana, preveč sladkarij, kave.. PRIZNAM, kriva sem!

Hrana, hrana, hrana, vsa hrana, popolnoma vsa, ja čisto zares – VSA. Še ena nosečniška radost, lakota od zore do mraka. Saj se trudim, da se kdaj pa kdaj zadržim, se zahvalim za še en košček čokolade in ga ne vzamem ampak, ko se zvečer uležem na kavč se predal s sladkarijami odpre že kar sam od sebe. Usmilim se vseh tistih ubogih čokoladic, ki so tam že cele tri dni in poskrbim, da ne bodo šle v nič ter skrbim, da moji otroci ne pojedo prevelikih količin sladkarij.

Če sem sitna, nejevoljna in če spreminjam razpoloženje? Neee, samo Mitju vsak večer znova spijem zadnjo kapljico krvi, ker sem se v tistem trenutku odločila, da je trava rdeča. Saj razumete kajne?

Še malo zdrži in bo, se tolažim in me tolažijo.

A oni ne vejo, da imam občutek, da sem noseča že vse življenje in da se mi vlečejo dnevi, ko nisem polno zaposlena. Ravno zato še vedno delam in bom, dokler bom se čutila sposobna stati na dveh nogah. Čeprav me marsikdo gleda z začudenimi očmi, se zgraža nad mojo ” neodgovornostjo” in mi poskuša razložiti, da je čas da se ustavim, sama vem kaj in koliko lahko in česa je zmožno moje telo. Še vedno plešem, ker rada plešem, ker me to dela polno in srečno. Še vedno zabavam otroke, ker ob njih polnim baterije. Moja glava je vedno bolj polna idej in projektov za prihodnost, nekatere sem spremenila v dolgoročne, nekaterih se lotevam s polno vnemo in jih želim lansirati v najkrajšem možnem času. Vem, da ni dobro biti deloholik, še posebej ne v zadnjem trimesečju, a ob vseh nosečniških tegobah, ki me spremljajo je to tista luč na koncu tunela, ki me drži pri zdravi pameti.

Tretje trimesečje je obdobje, ki je zame osebno najbolj mučno in utrujajoče in naj se sliši še tako grozno – komaj čakam, da ga je konec, da v roke dobim svoj tretji mali čudež in zaživim spet po starem.

Do naslednjič,

Maja