Še nekaj dni nazaj, sem tudi sama bila prepričana, da sem vsemogoča ženska, ki brez omejitev zmore čisto vse. Kljub zdaj že visoki nosečnosti sem nadaljevala s svojim deloholičnim razmišljanjem in »furala! multitasking, ob tem pa nehote pozabljala, da nisem odgovorna samo za svoje življenje. Znotraj mene raste majceno bitje, ki ni sposobno skrbeti samo zase, katerega življenje je v polni meri odvisno od mene in katero potrebuje čilo in zdravo mamo. V želji, da delam do konca, v prepričanju, da ne potrebujem počitka sem delala, delala, delala in medtem zanemarila vse male alarme, ki mi jih je pošiljalo telo. Nisem pa pričakovala, da bo telo slej ko prej prišlo od točke, ko bo pregorelo in me ustavilo na silo.

In se je, in me je! Začelo se je z rahlimi bolečinami v križu, nadaljevalo z nedolžnim nahodom, a se še vedno nisem dala. Ženske smo pa ja močne in nepremagljive in kaj pa mi more neumen prehlad?

Slabo počutje se je stopnjevalo, bolečine so bile vedno hujše, telesna temperatura pa vedno višja. Je bil to znak za preplah? Zagotovo!

Prišla je najhujša noč mojega življenja – resnično najhujša. Tisto noč nisem spala niti minute, zbijala sem vročino, štela otrokove gibe in panično ugibala, kako se počuti ter se krivila za njegovo neaktivnost. Ob vsakem otrokovem premiku sem olajšano vzdihnila in potem spet čakala. Jokala sem, ker sem se bala, ja dejansko sem se bala, da sem s svojim ravnanjem škodila otroku. Vročina je bila vedno višja, moje počutje pa iz minute v minuto slabše.

Ali lahko vročina škodi nerojenemu otroku? Bi lahko vse skupaj preprečila, če bi več počivala? Tisoč vprašanj na katera nisem imela odgovorov.

Vročina ni popuščala in ni mi preostalo drugega, kot da obiščem zdravnika. In ne, nisem panične vrste človek, a tokrat je bilo res hudo. Ctg, ultrazvok in vse ostale preiskave so pokazale, da je dojenček ok, vendar pa bova morala ostati na oddelku, da si mami spočije, dobi dozo nujno potrebnih zdravil in da opravi dodatne preiskave.

Gospa, visoka vročina je ZELO NEVARNA za vašega nerojenega otroka.

To so bile besede ginekologa, ki so mi odzvanjale v glavi in niti predstavljati si nisem hotela, kaj vse bi se lahko zgodilo.

K sreči so kmalu ovrgli sum na gripo, me priklopili na infuzijo in poskrbeli, da je moje telo dobilo nujno potrebne manjkajoče elektrolite in tekočino. To je bila prva noč, ko sem bila ločena od Taje in občutek je bil obupen, pa vendar je dobro delo, ker sem vedela, da sem pod budnim očesom strokovnih oseb ter da sem varna. Niti za sekundo nisem pomislila, da si želim domov, ker je bilo vse kar sem si v tistem trenutku želela to, da bo z mano in otročkom vse vredu. S svojo PREaktivno nosečnostjo sem si porušila imunski sistem in poskrbela, da sem danes tu kjer sem. Zdaj sem na točki, ko se moram nujno okrepiti in sebe postaviti na prvo mesto.

Samo 4 tedne me še loči do konca in zadnjih tednov si res nisem predstavljala tako. Želela sem si pripraviti stvari, želela sem razmišljati o lepih stvareh ter se v miru pripraviti na porod. Zdaj pa ležim na kavču, ne smem med ljudi, pijem toliko čaja, da se bom počasi spremenila v čajno vrečko in sem sama sebi v napoto.

Še dobro da imam svoj virtualni svet, v katerega se skrijem, ko mi gre vse narobe in še dobro, da lahko pisarno prenesem tudi na kavč, če je potrebno.

Priznam, da si noro želim trenutkov, ko bom spet stopila v telovadnico pred svoje vadeče, priznam, da že hrepenim po zabavah z otroki, a vendar vem, da bo vse to še kako hitro ponovno na mojem urniku. Želela sem si delati do konca in če dobro pomislim – saj sem. To je skoraj konec, še čisto malo in ne bo več ogromnega trebuščka, še čisto malo in ne bom več imela privilegijev nosečke. Zato bom zdaj čas namenila ogromni okrogli gmoti pod mojimi prsmi in se prepustila zadnjim tednom pred veliko eksplozijo.  Telo moram okrepiti in ga pripraviti na porod ter mu dajati več pozornosti, kot sem mu jo nudila do sedaj. Zdaj sem pomembna jaz in dete, ki čaka, da me spozna.

Do naslednjič,

Maja