Ni mi potrebno posebaj poudarjati, kako čas prehitro teče, kajne? To je vsem še preveč poznano in tako tudi jaz kar ne morem verjeti, da je za nama že osmo srečanje in da se počasi bližamo koncu. Prejšnje srečanje ni bilo nič kaj umirjeno in obetavno, zato sem z veliko skledo upanja držala pesti, da bo tokrat drugače.

S Tajo stopima v igralnico, tokrat malo bolj umirjeno, Taja je veliko boljše volje kot prejšnjič, jaz pa posledično bolj polna optimizma.  Občutljivo obdobje metanja stvari je za njo in predvidevam, da se stanje iz prejšnjega srečanja ne bo ponovilo.

Medtem, ko je Taja šla po svojih opravkih, primem v roke dnevnik, ki nam ga je tokrat pripravila Petra in preberem : KAKŠNA JE TVOJA DRŽA OB OTROKU? PRIČAKUJEM? UKAZUJEM? POPRAVLJAM? NAMIGUJEM? OPAZUJEM? Saj res, kakšna pa sem in kako se obnašam kot opazovalka? Sem vzorna ali se preveč vtikujem v otrokovo delo? Mislim, da predvsem pričakujem, nikoli preveč in nikoli nemogočih stvari, pričakujem pa napredek, saj tudi sama doprinašam k njemu. Zelo redko sem v vlogi ukazovalca, saj je to del vzgoje, ki ga ne maram preveč in se ga tudi zelo redko poslužujem. Na uricah popravljam le, ko material uporablja na nepravilen način in jo vodim oz. ji namignem, kako se ga uporablja pravilno.

Tokrat sva se najprej lotili natikanja elastik, zanimivo dejavnost, ki ji zaradi njenih majhnih prstkov še vedno povzroča preglavice v smislu, da ne more do konca napeti elastike. Pri tej dejavnosti jo veliko usmerjam, mogoče včasih malo preveč, a želim si, da dejavnost osvoji pravilno. Ampak najprej je potrebno razviti preprogo in na to se je spomnila čisto sama. Bravo deklica moja, ne bi mogla biti bolj ponosna.

Vidite, kako je že spretna? Vsakič boljša je in svojo nadgrajevanje spretnosti kaže tudi doma oz. to opazi tudi okolica, ki ne more skriti navdušenja kako je vestna in kako določene stvari počne, kot da je že velika deklica.

Ena stvar s tokratnih uric se mi je še posebej vtisnila v spomin in zelo težko sem se zadrževala, da nisem začela vriskati od navdušenja. Na polički z materiali je Taja našla svojo ljubo opravilo – cofke. Pograbila je pladenj in ga začela nesti proti meni, nakar se ustavi, obrne, odnese cofke na svoje mesto in gre po preprogo. Jo razvije in se vrne po cofke, ki so jo čakali na poličkah. KAAAJ? SE JE TO RES ZGODILO ALI SE MI SAMO DOZDEVA?

Šele takrat je bila pripravljena na delo, naučila se je pravilnega zaporedja, večino stvari počne brez, da jo opominjam in tudi doma ji ni potrebno veliko razlagati. Odlično kajne?

 

Današnje urice sem imela veliko več časa za opazovanje iz ozadja, saj je Taja delala zelo skoncentrirano, zato sem imela priložnost opazovati tudi druge otroke in ugotovila kako zelo so vsi napredovali. Večji že samostjo pripravljajo mizico, pripravijo hrano, okopajo dojenčka, pomivajo posodo in še in še.. Vsi skupaj smo od uric odnesli veliko in verjamem, da nam bo vso znanje, predvsem pa izkušnja v življenju še kako prišlo prav.

A ni še konec, ostaneta še nam dve uri in prav zanima me, kaj nam bo Petra pripravila takrat.

Do naslednjič,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.