Koncentracija je bila tista tema, ki smo se je tokrat dotaknili in okrog nje fokusirali naše opazovanje otrok. Taja je že iz vrtca prišla zelo zanimive volje, utrujena in brezvoljna in vse kar jo je ta dan osrečevalo je bilo kljubovanje mamici. Takoj mi je bilo jasno, da bodo tokratne urice naporne za obe, predvsem pa zame, saj sem vedno bolj neokretna in ji na trenutke že s težavo sledim.

Koncentracija načeloma ni težava s katero bi se kadarkoli soočali, tudi pri dejavnostih ponavadi ostaja dalj časa in večino dela skoncentrirano – ampak ne danes. Danes se je v trenutku, ko je vstopila v igralnico spremenila v majhnega bager rušilca. Materiale je enega za drugim jemala in odlagala, pri vsakem ostala zelo kratek čas ali pa sploh ne in nasploh ničesar ni želela delati pravilno. Določala je svoja pravila, slamice je zlagala na pol namesto, da bi jih vtikala v luknjice, cofke je zamenjala za žoge in podobno. Kaj naj tokrat napišem v dnevnik, če pa imam občutek, da ruši vse, kar sva do zdaj zgradili. Rahlo obupana in na trenutke žalostna sem upala, da bo kmalu obupala in bo vendarle našla dejavnost pri kateri bo obstala. In jo je – skrivnostno vrečo. Z zanimanjem je ven vlekla predmete ( budilko, krtačo, zobno ščetko in zobno nitko) in jih enega za drugim zlagala na preprogo. Vsak predmet sva skupaj poimenovali, se pogovarjali čemu služi in se končno OBE umirili.

Zdaj sem končno lahko v dnevnik zapisala čas trajanja dejavnosti in zabeležila, da Taje tukaj ni zmotila nobena stvar iz okolja. Vztrajnost se vedno obrestuje pravijo, tokrat se je, predvsem moja in Petrina, ki je ves čas Tajine “raztresenega” časa pomagala ter naju usmerjala. Kljub temu, da je Taja pošteno načenjala moje živce, me je Petra vzpodbujala k pozitivni komunikaciji in me na nek način tolažila, da je samo obdobje ali dan, ki ga bo enkrat konec. Hvaležna sem, da mi je življenje namenilo spoznati tako čudovito osebo in hvaležna, da lahko srkam njeno znanje, predvsem pa energijo.

V nadaljevanju se je Taja prvič preizkusila v barvanju z vodenimi barvicami, ki jih je ves čas zamenjevala s prstnimi barvami, ki so ji poznane in ni najbolj razumela pomena čopiča in vode. Tudi tukaj se je brez ozira na okolico zadržala, packala s čopičem po barvah in na list ustvarila zanimivo umetnino. Prvič se je tudi lotila dela z vodo, prelivanje ji ni delalo težav, tudi počistila je za sabo, ko je razlila po tleh in verjetno bi tam ostala kar nekaj časa, če se iz ozadja nebi zaslišala pesmica:

NAŠE DELO JE KONČANO, ČAS JE DA POSPRAVIMO,

NAŠE DELO JE KONČANO IN V KROG POSEDEMO.

Kaj mislite, kako je naša mala navihanka odragirala, ko je dojela, da bo potrebno prenehati z zelo zabavno dejavnostjo in se prepustiti vodenju? Nič kaj navdušeno, jezna in žalostna je glavo potisnila v tla, jokala, kot da je konec sveta, zato sva se umaknili v kopalnico in se ponovno poskušali vklopiti na tovarniške nastavitve. V krogu smo zapeli in zaplesali pesmico o gosenici, se igrali igro tišine in poslušali zvoke iz glasbene skrinjice. Tajina koncentracija je tukaj padla že krepko v rdeče številke, čakala jo je še malica in potem je v avtu utrujena omagala že pri prvem ovinku. Mogoče je bila utrujenost poglaviten razlog za Tajino vedenje ali pa je bil res samo slab dan.

Kljub vsemu Taja doma in v vrtcu še vedno kaže odlične vzorce, ki se jih je naučila v času obiskovanja uric in to je tista gonilna sila, ki me vztrajno vleče naprej.

Do naslednjič,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.