Nikoli do zdaj se še nisem vprašala, katere čute moj otrok uporablja med igro oz. med delom. Vid, tip, sluh, okus ali vonj, samo enega ali morda več naenkrat. Ne, da me ne bi zanimalo ali da se mi ne bi zdelo pomembno, o tem enostavno nisem razmišljala. Četrti obisk nas je nagovoril k opazovanju uporabe otrokovih čutov, kateri je bolj v ospredju in kateri manj ter katerega se otrok najbolj poslužuje. Za marsikoga neumno, nasploh opazovati, kaj še le opazovati njegove čute, a ne zame. Bil mi je izziv, da ugotovim, kaj Tajo najbolj pritegne in v katerem “raziskovalnem” obdobju je. Do danes sem bila prepričana, da smo obdobje okušanje nekako že obšli, da je za nami, saj je že precej časa nisem “zasačila” pri dajanju stvari v usta, a Taja vedno znova preseneča – tudi tokrat.

Kot ponavadi, se je najprej ustavila pri knjižni polici, od tam pa je morala nujno pokukati še do kotička, kjer je postavljen telefon. Telefoni jo vedno znova fascinirajo in zelo težko se loči od njih in tukaj sama sebi postavljam vprašanje, če nisem morda jaz tista, ki sem kriva za njeno veliko ljubezen do mobilnih telefonov. Že eno leto me opazuje kako sama težko brzdam uporabo le-tega in mogoče je čas, da se vzamem v roke. No, pojdimo naprej, s telefonom se je malce sprehodila po igralnici, da je pogledala, če je kaj novega in na polički opazila plastelin. Brez, da bi jo bilo potrebno opozoriti, je telefon odnesla na svoje mesto in se vrnila po pladenj s plastelinom ter si ga odnesla na mizico. Zanimivo kajne? Ponavadi otrok igračo, ki je več ne potrebuje, odvrže na tla in brez pomisleka vzame novo. A to ni cilj, ki ga želimo doseči na uricah montessori in to ni red, ki ga otrok potrebuje.

Torej, katere čute je uporabila pri plastelinu? Medtem, ko sem jaz slepo verjela, da tip je ona veselo okušala. Veselje ni trajalo dolgo, saj je kmalu ugotovila, da okus ni ravno zavidljiv in da je gnetenje plastelina veliko boljše od malicanja. Tokrat se je preizkusila v svaljkanju in rezanju, občutek plastelina na majhnih prstkih pa jo je vedno bolj zabaval. S skupnimi močmi, sva poskušali iz plastelina oblikovati oblike z modelčki, valjati z valjarjem ter spoznati pravi namen tega materiala. Sama sem postala že veliko bolj vešča v opazovanju in takoj opazim, kdaj jo določena dejavnost začenja dolgočasiti in takrat jo poskušam vzpodbuditi k pospravljanju in izbiri nove.

Ustavile sva se pri zasledovalcu, kjer je v ospredju vid ter poskušale natikati gumice. Ta material je za njeno starost mogoče še malenkost pretežek, a je od tega nisem odvračala, ampak sem ji kazala pravilno uporabo, ona pa se je trudila ponavljati, čeprav ji vedno še ni uspelo. Na koncu se je lotila še presipavanja semen in ko je posodico s semeni odlagala na mizo in se vmes že vsedala na stol, je nehote razsipala vse kar je bilo v posodici. Petra je bila hitro v pripravljenosti in je Tajo vzpodbudila k temu, da za sabo tudi počisti oz. v njenem primeru pomete. Zabavno se ji je zdelo opletati z metlo sem in tja in čeprav ji ni uspelo spraviti na kupček, kvečjemu še povečati površino razsipanega, je videla, da za sabo počistimo, pospravimo, pometemo. Z drugič bo vedela..

Pred nami so počitnice in tudi urice montessori bodo en teden počivale, moje opazovanje pa ne bo šlo na off. Tokrat opazujem doma, v planu imam zamenjati nekaj materialov, ustvarjanje in seveda vsakdanje dejavnosti. Ne zamudi branja naslednji teden, Taja zagotovo zagode spet kakšno nagajivo.

Do naslednjič,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.