Dan tretjega srečanja nama s Tajo ni bil usojen. Začelo se je že zjutraj, ko je trmasto vztrajala, da se ne bo zbudila, da se ne bo oblekla in obula, ob pakiranju v avtu pa je organizirala pravi mali kmečki upor. Ok, danes pač ni tvoj dan, tudi takšni trenutki morajo biti in saj bo boljše mala moja, sem jo tolažila ter jo nežno predala v igralnico. Da sem ohranila trdnost, svoj notranji mir, ter ves čas delovala sočutno, je bila potrebna velika mera energije in pozitivne komunikacije. Čeprav se tega še vedno učim in navajam ter se velikokrat zalotim, da skrenem na staro pot, se trudim in občutek imam, da mi dobro uspeva.

Po jutranji drami je sledila popoldanska predstava. Ves čas jok, metanje po tleh, izsiljevanje nemogočih stvari in v roku ene ure nisem bila več prepričana, da sem iz vrtca odpeljala svojega otroka. Ampak danes so urice in z veliko iskro upanja, da bo tam bolje, sem vstopila v igralnico.

Preobuvanje v copate in rutina ob vstopu je potekala kot vedno, tokrat je celo sama pospravila čevlje na svoje mesto in se odpravila k prvi polici, na kateri so čakale knjige. Svojo nejevoljo je hitro pokazala s tem, da se ni želela odločiti samo za eno knjigo in je hotela dve naenkrat. Nisem razumela zakaj točno, a vendar razumem, da je bila to samo njena močna volja, ki jo je hotela na vsak način uresničiti, zato sem vstopila v njeno cono in jo usmerila k odločitvi za samo eno knjigo. Skupaj sva ponovno predebatirali vse o kužkih in mucah, ter se kmalu pomaknili naprej k drugim materialom.

Največji izziv tretjega obiska uric je bil Tajo naučiti, da materialov ne jemlje iz rok drugih otrok, da počaka, da drug otrok neha delati z njim in da ne vstopa v njegovo dejavnost, če je le-ta v njo ne povabi. Otrok ima pravico, da dela s katerikoli materialom, vendar pa ima tudi pravico, da dela sam, ter noben ne moti njegove koncentracije. To otroku daje varnost, da lahko delo v miru dokonča. Tudi ona ne mara, da nekdo vstopa v njeno dejavnost in prav je, da čimprej osvoji tudi to točko na najinem seznamu. Debelo bi lagala, če bi rekla, da nama je uspelo, to je proces, ki bo trajal še kakšno uro, dve ali tri, saj je Taja zelo zvedava deklica in težko razume, da lahko opazuje, a se ne dotika. “ROKE POČIVAJO” sem jo opozorila, ko je poskušala in proti koncu ure nama je za nekaj sekund celo uspelo. No, saj pravim, kamen na kamen palača.

V današnjem druženju se je največ posluževala tistih materialov, ki so bili zanjo novi in se je o njih šele učila. Kljub njenemu nemirnem začetku je iz minute v minuto delala bolj skoncentrirano, sama pa sem lahko ponovno opazovala iz ozadja. Prvič se je preizkusila v ustvarjanju s plastelinom, kar je bilo zanimivo opazovati, saj je bil občutek na njenih prstkih tokrat malenkost drugačen. Začudeno je opazovala plastelin, ki je ostajal na njenih rokah, poskušala gnesti in rezati. Na koncu je seveda vse skupaj pospravila in z mojo pomočjo pladenj odnesla na poličko. Težko opišem, kako sem ponosna, ko jo vidim tako pospravljati za seboj in kako se iz ure v uro spreminja.

Skupne aktivnosti v krogu se ni želela udeležiti in je to jasno in predvsem zelo GLASNO pokazala. Umaknili sva se v kopalnico, da se je umirila in se pridružili kasneje. Otrok se namreč ne rabi udeležiti skupinske aktivnosti, sploh pa je ne sme motiti, saj je to njegova odgovornost do ostalih.

KAJ PA DOMA?

Tudi doma so opazne spremembe, četudi se naprimer kdaj spozabi in začne kostanje metati po dnevni sobi namesto v lonček, se hitro odzove, ko ji pokažem kje je njihovo mesto. Začela je delati z malenkost zahtevnejšimi sestavljankami in delčkov več ne nosi naokrog, ampak jih dejansko poskuša zlagati skupaj. Moti jo, ko nekdo začne material iz njene police uporabljati na napačen način in to pokaže z velikim nelagodnjem. Ne mara vsiljevanja dejavnosti in ko dobimo obiske, ki ji želijo stati za hrbtom postane nejevoljna in potrebuje trenutek tišine. Ja, vse to se dogaja s Tajo odkar obiskuje urice. Postaja veliko bolj umirjena, zelo je dovzetna za red in vsak dan preseneča s svojo spretnostjo. Jaz pa iz ure v uro bolj osebnostno rastem, kot otrok srkam vase nove izkušnje in se UČIM, ter se sprašujem kdaj sem se nazadnje tako rada učila.

Do naslednjič,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.