Pred drugim srečanjem nas je Petra predhodno, preko maila bolj podrobno seznanila s pravili na uricah, nam v branje ponudila izbrano literaturo in nas usmerila v pravilno komunikacijo in ravnanje. Po videnem na prvem srečanju in po prebranem, sem tokrat v igralnico stopila veliko bolj optimistična, predvsem pa z ogromno mero pozitive in ZAVESTNO. Vse težave, slabo voljo in skrbi sem pustila pred velikimi modrimi vrati.

Začetek je bil veliko bolj umirjen in že pri prvi polici s knjigami sem opazila, da je Taja od prejšnje ure vendarle nekaj odnesla. Verjeli ali ne, je PRVIČ jemala knjigo po knjigo, jo prelistala do konca, pri določeni knjigi ostala nekaj časa, da sva še skupaj po najino predebatirali kako dela kuža in kako muca in šele takrat vzela drugo. S pospravljanjem nazaj na poličko, sva se še ukvarjali skupaj, ampak za to imava še čas in glede tega nimam PREvelikih pričakovanj, da ji bo uspelo kar čez noč.

Pri ostalih materialih na začetku ni ostajala dolgo, vendar pa je bila veliko bolj preudarna in umirjena. Umirjenost, koncetracija in samokontrola- to so ene izmed vrlin, ki jih želim za svojega otroka. Po načelu preizkusi in vrni na poličko sva se selili od enega do drugega, dokler ni na koncu igralnice zagledala, da se lupi mandarina. Hja, pri hrani manjkat bi bil greh, zato se je brez pomislekov podala k mizici in se pridružila sadnemu prigrizku. Opaziti je bilo kanček nestrpnosti, a je kljub temu sedela za mizo in čakala. Tudi to še komaj gradimo in za začetek sem zadovoljna že s tem, da razume, ko jo opomnim, da na stolu sedimo. Zanimivo je bilo opazovati, njun pogovor in njuno medsebojno interakcijo, za trenutek smešno, za trenutek čustveno, pa vendar tako PRISTNO OTROŠKO in nič kaj individualizirano.

V naslednji uri se je lotila zasledovalca, kjer vedno rada postoji in opazuje kako žogica potuje do konca, jo pobere in ponovno spusti po poti. Otrok z očmi sledi premikanju krogle in s tem razvija finomotoriko in koordinacijo oko-roka. Vendar pa jo je ta dejavnost kmalu začela dolgočasiti in je začela nagajati z metanjem žogice po igralnici.  Petra nas je opozorila, da ko otrok delo z materialom že obvlada, se lahko zgodi, da zanj ni več zanimiv in ga začne uporablja na drug način. Pomembno pa je, da ga uporablja pravilno, saj le tako lahko osvoji njegov namen. Oglasila se je stara lajna :”ŽOGICA OSTAJA TUKAJ, MIDVE PA POIŠČIVA DRUGO DELO.” Ponudila sem ji zaboj s štirimi kroglami in ponovno sem lahko postala opazovalec. Hitro je dojela koncept materiala in videlo se je, da je pri delu skoncentrirana. Kar naenkrat pa je samoiniciativno, brez pomoči ali nagovora, naenkrat prijela pladenj z materialom in ga odnesla na mesto, kjer sva ga vzeli. Obrnila se je k meni, ki sem rahlo v šoku sedela na tleh in nisem najbolj dojemala, da se je to dejansko zgodilo in me prosila za pomoč pri VELIKEM pladnju. Kasneje je na svoje mesto pospravila tudi telefon, ki je padel iz mizice in to s prtičkom vred, v pravilnem zaporedju ( najprej prtiček, potem telefon).

MOJ OTROK JE POSPRAVIL ZA SABO. OPAZUJE IN SE UČI IN POTRJUJE REK MARIJE MONTESSORI : Za otroka je red to, kar so za nas tla, na katerih stojimo, kar je za ribo voda, v kateri plava.

Pri skupinski aktivnosti še ima vedno majhne težave in potrebuje nekaj časa, da se umiri, vendar že pri petju začne navdušeno poslušati. Po skupnem obroku sva skupaj pospravili stvari iz mize, tokrat brez protesta. Pomagala je odnesti, jaz pa sem jo usmerjala v katero košarico odložimo določeno stvar. Od uric sva šli utrujeni in srečni, jaz pa še z vrečo ponosa, ki sem ga čimprej želela deliti tudi z Mitjem.

Kaj pa je tisto najbolj pomembno, kar opažam ta teden pa je to, da se tudi doma počasi začenja poznati razlika v rokovanju z materiali. Knjige je začela zlagati nazaj v zaboj, ko se naveliča sestavljanke jo pospravi nazaj na polico in tudi pladenj s kovanci že odnese na svoje mesto. Kot vsak otrok ima pa tudi  tiste “pisane” minute in se z veseljem spremeni v majhnega “distrojerja”, ampak to je del odraščanja, to je potreba, to je izražanje otrokovega trenutnega čustva, ki ga ne mislim zatirati, vsaj dokler ne uničuje in ni nevarna sebi ali drugim. Takrat ji pozornost poskusim preusmeriti drugam, da lahko v miru izrazi jezo in žalost, do katere ima popolno pravico.

Do naslednjič,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.