Vsi, ki me spremljate ste verjetno večkrat prebrali moje jamranje,kako moj otrok nikakor, pod nobenimi pogoji ne sprejema goste hrane. Prebrala sem toliko knjig, člankov in mnenj drugih mamic, da se mi je na koncu dneva že bliskalo pred očmi. Sanjala sem smejoče cvetače, korenček in bučka pa sta naenkrat postala moja najbolj osovražena hrana. Hitro sem ugotovila, da veliko mamic tarna o podobnih težavah in prav to je razlog, da sem spisala to objavo.

Mogoče mamica, se najdeš v tem zapisu in si na koncu rečeš : SAJ BO..NISEM EDINA

Trenutek, da bo Taja stara štiri mesece se je bližal s svetlobno hitrostjo in če sem slučajno sama za trenutek odmislila dejstvo, da mi otrok prehitro raste, so zato vsi moji bližnji poskrbeli, da ne pozabim. Kdaj pa bosta vidve začele kaj jesti? Še vedno se samo dojita? Kaj pa vi že kaj jeste??

Ja…vsem znano ne? Meni je tokrat še posebej paralo živčke, saj sem se striktno odločila, da z uvajanjem začneva okrog petega meseca. Zakaj? Zato imam veliko razlogov. Zato, ker se mi je to zdelo edino pravilno, zato, ker je pridno pridobivala na teži samo z mlekom in zato KER SEM JAZ REKLA TAKO.

No pa je prišel tisti usodni ponedeljek,ko sva začeli. Vsi prisebni in prisotni, pravi družinski projekt, odziv pa katastrofalen. Mala je bila v totalnem šoku, kuhana bučka, popolnoma brez okusa in velika roza žlička, ki hoče na silo v njena usta. Mami, pa kaj je s tabo?

OK sem si mislila, saj je komaj prvi dan, itak ima še čas, vsak dan po malo pa bo. Polna optimizma sem naslednji dan poskusila s cvetačo, kasneje s krompirjem, korenčkom, predstavila sem ji tudi proseno kašo. Nič posebno okusnega..vem, a nekje je potrebno začeti in to vsekakor ni goveja juha.

Po enem tednu preizkušanja je bilo vsak dan slabše, vedno bolj se je upirala in žlička ji je bila vse bolj tuja. Saj še je prehitro boste rekli..pa vendar sem skušala najti način, da jo počasi sprejme. V hrano sem ji začela dodajati svoje mleko, pa še zdaj ne vem točno zakaj sem mislila, da je ok, če zmešaš mleko in zelenjavo. Pa ti to jej mi je rekel Mitja, Kaja pa je že nad vonjem in barvami vihala nos. No..potem pa imej motivacijo.

Hitro sem ugotovila, da tako nebo šlo in sem si vzela time out, en teden brez preizkušanja. Bilo je krasno, spet samo ona in jaz, najini trenutki so bili spet čisto sproščeni in niti za trenutek se nisem obremenjevala kdaj bo jedla še kaj druga. Pa je okolica spet pritisnila na mene, mimogrede, res se sprašujem v kateri vrsti so stali nekateri, ko so delili vso znanje svete glede uvajanja goste hrane. Nasvetov in pripomb sem imela pol kufer.

Po celem tednu pavze je najin dan izgledal nekako tako:
Dojenje celo noč – ITAK, kdo pa lahko spi lačen? Dopoldan je potekal mirno vse dokler je nisem posadila v stolček za hranjenje. Kričala je že samo ob pogledu na kašico in žlico, jaz pa sem vsak dan bolj obupovala. Poskušala sem kuhati več obrokov na dan, mogoče pa ji bo vseeno kaj všeč. Vsak dan sem bila tečna, nervozna in z mano se ni več dalo pogovarjati. Polno glavo bedarij sem tistega usodnega dne naslonila na mizico in jokala zraven nje. Ne da se mi več, v trenutku mi je postalo vseeno, pa četudi se samo dojiva do enega leta. Vseeno mi je bilo za nepomembne izjave, ki mi jih namenjajo. Moj otrok ni pripravljen in KONEC.

Sprostila sem se, odmislila vse knjige in članke ter začela ponovno uživati v vseh najinih trenutkih. Kar naenkrat pa me otrok začne opazovati kako jem in navdušeno sega po banani. No..to je torej to. Strinjam se z vsemi svetovalkami, ki trdijo, da otrok SAM ODLOČI, kdaj je zares pripravljen na gosto hrano. Danes moja mala gurmanka je vse kar ji skuham in pri tem obe neizmerno uživama.

Zdaj se ne srečujem več z vprašanji, ALI VIDVE ŽE KAJ JESTA..in to je super. Pa vendar ljudje vedno najdejo kakšno pikro. In za njih imam pomembno obvestilo : VGRIZNITE SE V RIT.

Draga mamica ne sekiraj se. Obstajajo ljudje, ki bi otroka že pri dveh mesecih nahranili s pečenimi bedrami in praženim krompirjem, presliši jih in delaj po svoji vesti. Poslušaj svojega otroka, on ti bo pokazal kdaj je pravi čas da začneš.

XOXO