Prišlo je nepričakovano in tako na hitro. Zjutraj me je ob vsakodnevni jutranji rutini presenetil telefonski klic in dobila sem ponudbo, da prevzamem plesno skupino, ki nujno potrebuje trenerja. A začeti je treba takoj! Ja že kar danes..Itak sem bila takoj ZA..brez odlašanja in dodatnih vprašanj.

Odložim telefon..pogledam Tajo in potem ŠOK..Taja še nikoli ni bila v varstvu. Malo v paniki, malo zmedena začnem razmišljati kaj naj storim. Nujno rabim odklop od vsakodnevne rutine, plesne treninge nenormalno pogrešam, a vseeno me je strah kako bo to sprejela moja mala navihanka. Na koncu sprejmem odločitev, da je čas, da nama prerežem popkovino in da jo zaupam tudi komu drugemu razen Mitju.

V varstvo sem jo peljala k svoji babici..ZAKAJ? Ker ji enostavno najbolj zaupam, ker je edina, ki bo dejansko upoštevala moja pravila in zato, ker je pač carica. Iz tega, da sem otroka prestavila iz točke A do točke B sem naredila cel projekt.Pripravim vse potrebno..itak desetkrat preverim če ima vse, spakirala sem za celih 14 dni in greva. Po poti živčno grizem nohte..STRAH ME JE!! Ne morem si pomagati, a tokrat res zelo kompliciram. Pri Kaji mi je bilo vse veliko bolj samoumevno in se nisem obremenjevala s toliko različnimi stvarmi. Zdaj se STROGO držim svojih načel in od njih ne odstopam. Jah kaj čmo..takšna pač sem.

Babici sem pol ure razlagala kakšne so njene navade, kako jo naj hrani, kaj lahko je in kaj ne sme. Pokazala sem ji kako deluje najin Stokke mobil in naenkrat sem se počutila totalno butasto. Ženski z ogromno izkušnjami razlagam kako naj dela z otrokom..MAJA SKULIRAJ SE IN SE ŽE ENKRAT SPAKIRAJ NA TRENING!

Ko je prišel čas, da odidem se je v meni nabrala mešanica čustev..žalost, negotovost. Stala sem tam in se obnašala kot, da je to najbolj dramatična stvar, ker dajem otroka v varstvo, Taja pa, kot da je čisto povprečen navaden dan grizlja svoj keks in z tistimi veliki očmi gleda svojo živčno mamo. Sploh ni imela težav s tem, da mami odhaja..nasprotno..zdelo se ji je prav zabavno..še pomahala mi je v slovo.

Tako sem malce bolj pomirjena sedla v avto in se odpravila novim zmagam naproti.Spoznala sem svojo novo plesno skupinico in po letu in pol spet stala v plesni dvorani in svoje znanje predajala na druge.

Norooooo…skoraj sem že pozabila kakšen fenomenalen občutek je, ko te mladi plesalci z navdušenjem gledajo in srkajo tvoje besede in znanje. Spet sem občutila kako močno ljubim svoje delo. Za eno uro sem pozabila na pleničke, baby kašice, na dojenje in na vse tiste baby zadeve. Pozabila sem, da sem utrujena in da imam doma v koritu kup umazane posode. Vstopila sem v čisto drug svet, se odklopila od realnosti in ponovno začutila kako svoboden si, ko lahko s plesom izražaš svoja čustva.

Doma seveda ni bilo nobenih posebnosti. Čeprav je moja vrnitev izgledala kot da sem prišla iz tedenskega službenega potovanja, je bilo vse po starem. Razlika je bila mogoče ta, da je bila Taja fenomenalne volje. Mogoče…samo razmišljam..pa sva obe to potrebovali.

Zdaj pa..komaj čakam nov teden, nove plesne korake..

Ples zame ni samo rekreacija ali šport..ples je zame način življenja. Je moja prva ljubezen in je moj odklop od vsakdanjega življenja.