Starševstvo ni samo poklic, ki ga opravljaš določeno časovno obdobje in kasneje upokojiš. Starševstvo je poslanstvo, ki ga izbereš in je način življenja. ki ti zleze pod kožo. Je polno vzponov in padcev in nemalokrat smo kot starši postavljeni pred težke preizkušnje. Zgodi se, da pridemo do točke, ko ne znamo naprej in ko se nam vse zdi tako nerešljivo in nemogoče. V poplavi informacij iščemo prave rešitve in se dan za dnem trudimo biti najboljši za svoje otroke.

Predvidevam, da je vsak od nas že slišal slavni rek :
MAJHNI OTROCI – MAJHNE SKRBI, VELIKI OTROCI – VELIKE SKRBI.
Tudi jaz sem ga, pravzaprav velikokrat, pa se ga zmeraj na eno uho preslišala in resnično nisem verjela, da je lahko pri vzgoji kaj hujšega, kot obdobje nepoboljšljive trme in kričeč otrok, ki se v trgovini meče po tleh in zahteva največjo in najbolj nepotrebno stvar.

Dokler ni Kaja vstopila v obdobje odraščanja, ki sem ga, čisto iskreno, pričakovala veliko kasneje. Prišla je prva velika ljubezen in ljubezenska pisma, jasno in glasno uveljavljanje svojih pravic in sprejetje dejstva, da v življenju ne moremo biti vedno najboljši in da smo kdaj pa kdaj primorani stopiti korak nazaj.

Vse to bi nekako še šlo, saj so to normalni pojavi v dobi odraščanja, morda se celo ne bi zmotila, če bi dejala, da je tik pred vstopom v puberteto. Pa vendar sem pri svoji deklici začela opažati močan nemir, nervozo, nezadovoljstvo in na koncu še skrajno moteče TIKE. Dan za dnem sem se spraševala, kdo je kriv za tako impulzivno obnašanje moje deklice, nje, ki je bila vedno tako umirjena in srečna. Iskala sem rešitve na vseh mogočih področjih, poskusila z meditacijo, ki se ji je zdela skrajno zabavna in smešna, zato sem jo kmalu opustila. Namenila sem ji ves čas na svetu, ki sem ji ga lahko dala, se z njo pogovarjala, jo poskušala razumeti, a nikakor nisem prišla do točke, ko bi ugotovila, kdaj in kako se lahko umiri.

Med vtrajnim brskanjem po spletu, sem naletela na slikarsko delavnico, ki jo organizira Jasmina, mamica, ki jo dobro poznam in ženska, ki ji zaupam tako strokovnost, kot srčnost. Bila je posebne vrste delavnica – DRUŽENJE MAME IN OTROKA. No, če sem poskusila vse mogoče, bom pa še to.
Kaja je nasploh zelo ustvarjalen otrok in so ji slikanje, risanje in vse podobne tehnike zelo blizu, zato se je dneva neizmerno veselila in verjetno bi ji porušila pol sveta, če bi delavnico črtala iz seznama. Mene pa je zanimalo predvsem to, kakšen bo njen odziv, kako se bo tam počutila in pod kakšnimi vtisi bova šli domov.

Delavnica je potekala v prostoru, ki nama je obema s Kajo zelo domač in sva ga vzeli kot nekakšen drugi ali tretji dom – v Zavodu Bodidobro. Že vzdušje in prijazno okolje te popelje v umirjeno stanje. Jasmina nam je pripravila platna, barve, haljice za otroke ter motive iz katerih bomo jemali navdih za slikanje. Takoj mi je bilo jasno, da je Kaja odkrila svoj košček raja v prostoru. Veliko časa je preteklo, odkar sem jo videla tako sproščeno in neobremenjeno. Pravzaprav tako srečno in spet tako otroško, to kar sem pri njej tako zelo pogrešala. V dveh urah ni bilo ne duha in ne sluha o njenih TIKIH, izginilo je nervozno grizenje nohtov, izginil je nemir v njej, jaz pa ne bi mogla biti bolj srečna in hvaležna, da sva se delavnice udeležili.

Kar se mene tiče, slikanje osvobaja duha in telo, tudi sama sem se namreč prepustila čarom čopiča in moram priznati, da je tudi name vplivalo blagodejno. Kaja bo zagotovo obiskovala tudi slikarski tečaj, saj sem prepričana, da sem našla pravo terapijo zanjo. Želim si, da je spet deklica, ki sem jo poznala, želim si, da čimprej prebrodiva težko obdobje in želim si spet iskrice v njenih očeh. In če sta dve uri pred slikarskim platnom to, kar jo zares osrečuje, potem je to zagotovo korak naprej.

Do naslednjič,

Maja

Slikarska delavnica je potekala pod vodstvom Jasmine, njena dela pa lahko najdete na njeni strani.