Kako pa vi kaj spite? Za en drek spimo – TAKO.

Spanje res ni vrlina moje male pikapoke, zato smo si podočnjake vzeli kot nov modni trend, zbujanje neštetokrat na noč pa je postala čista tovarniška rutina.

Če bi mi eno leto nazaj nekdo rekel, da se nespanja navadiš, bi ga začudeno pogledala in bi mu, vse prej kot verjela. Pa se res? Ja, dejansko mi je nespanje postalo normalen del vsakdana in se s tem ne obremenjujem več. Le tu in tam (ko imam slab dan) se sprašujem ZAKAJ RAVNO JAZ?

Uspavanje, no uspavanje pa je tisto, ki mi povzroča sive lase in nikakor se ne morem sprijazniti, da vsakič znova traja neskončno dolgo. Načeloma je Taja vedno zaspala ob dojenju ali v naročju, brez težav je spala v vozičku, na sedežu za kolo, v glavnem VSEPOVSOD. Zadnje čase pa ima prave organizirane kmečke upore – milo rečeno. Uspavanje traja včasih tudi dobro uro in pol ( brez pretiravanja ).

Pa je res tako grozno? Ne ni, OBUPNO JE!!

Človek lačen ne more spati ne, zato je tik pred spanjem dojenje NUJNO potrebno. Nahranim jo in jo še nekaj časa držim v naročju, potem pa jo optimistično odložim v posteljo. Nekaj sekundna globoka užaljenost, ker sem si jo drznila spustiti, potem pa začne s predstavo. Tisočkrat prižge in ugasne medvedka z uspavankami, ker je blazno smešno, še posebaj zato, ker mami kot papiga ponavlja eno in isto : Taja zdaj pa dovolj.

Haha mami, zabavna si veš.

No, meni ni ravno smešno, zato po nekaj minutah vzamem tega pojočega medvedka, popravim njen položaj, ki ga je zavzela, jo pobožam in ji začnem peti vse uspavanke, ki jih poznam in kljub temu, da jih je ogromno mi jih hitro zmanjka. Ona pa se obrača levo in desno, z nogami krili na vse strani in izvaja najrazličnejše gimnastične vaje – ali pa samo preizkuša moje meje, nisem prepričana. Čez čas se ji zazdi,da ni več dovolj zabavna, zato prične z metanjem dude in vsakič znova, ko jo zabriše iz posteljice, me pogleda in čaka, da ji spet kaj povem.
Jah, kaj ji naj rečem?

Če še enkrat vržeš dudo, prisežem, da ti je več ne poberem in ostala boš brez nje.

Ja pa ja, poberem jo minimalno desetkrat, dokler ne obupam in jo dvignem v naročje. Takrat sem ponavadi prepričana, da bo hitro zaspala, a ona še vztraja in vztraja. Dokler se od vročine ne začneva lepiti ena na drugo in sem jo primorana zopet odložiti v posteljico. Verjetno ne rabim posebaj pudarjati, da protestira z vsemi štirimi, joka in kriči in ni je stvari na svetu, ki bi jo v tistem trenutku pomirila. Nemočna in utrujena sedim ob njeni postelji in samo čakam, da mine. Ja, samo čakam, če jo želim objeti me odriva vstran, dudo pljuva, kot da je najblj kužna stvar na svetu in zato ČAKAM. Čakam, da moja trmasta levinja odneha in končno odtava v deželo sanj. Po prstkih pobegnem iz spalnice in se zmagoslavno smejim, ko naenkrat zaslišim otroško čebljanje. Stopim v spalnico in jo zagledam vso smejočo in razigrano. No, takrat še zadnjič potrebuje moj dotik in potem ČISTO ZARES ZASPI.

Po dobri uri in pol včasih res več nisem prepričana kdo koga heca, moje potrpljenje pa vedno bolj peša. Sprašujem se, ali kaj počnem narobe ali je pač enostavno takšna. Uspavanje je zame resnično nočna mora in želim si, da nas to obdobje čimprej zapusti. Na trenutke postajam nerazsodna, predvsem pa žalostna in jezna. Vem, da je utrujena, vidim jo in poznam znake njene utrujenosti, a zakaj ne zaspi zame ostaja nepojasnjeno.

Želim in upam, da bo z odraščanjem uspavanje postalo lažje, čeprav se globoko v sebi bojim, da bo vedno večja in vedno bolj izrazita, trmasta in samosvoja levinja.

Objemčki in poljubčki,
Maja