PRVO LETO, NAJLEPŠE A HKRATI NAJTEŽJE OBDOBJE

PRVO LETO, NAJLEPŠE A HKRATI NAJTEŽJE OBDOBJE

Neizmerno si si ga želela, devet mesecev si ga nosila pod srcem in ga čuvala, ter naredila vse kar je bilo v tvoji moči, da si mu priskrbela popoln devetmesečni all inclusive. Nikoli si nisi mogla predstavljati, da je mogoče , da nekoga ljubiš bolj kot samo sebe, dokler ga nisi prvič vzela v naročje. Ko se je rodil si bedela ob njem in ga opazovala, poslušala njegovo dihanje, vonjala njegovo kožo in se vsak dan bolj zaljubljala vanj. Odpovedala si se svoji najljubši hrani, samo zato, da ga ne bo zvijalo in do nadaljnega si svoje družabno življenje obesila na klin. Zakaj? Ker je tvoj otrok, ker ga ljubiš bolj kot vse na svetu in ker si zanj pripravljena storiti vse. Ker je ni stvari, ki bi jo počela raje kot bila mama in ker je to poslanstvo za katerega živiš.

Prvo leto otrokovega življenja je zelo poseben del otroštva, tako poseben, da je hkrati tudi najtežji. Že takoj na začetku si postavljena pred ogromno preizkušnjo, ko ti v roke dajo to majhno nebogljeno bitje, ti pa ga gledaš in nimaš pojma kaj za vraga naj zdaj počneš z njim. Vsak dan znova se trudiš prepoznavati njegov jok in ugotavljati kaj pravzaprav hoče od tebe, ob vsakem uspelem poskusu pa se počutiš kot zmagovalka. Če si ena tistih, ki ti nikakor pod nobenimi pogoji ni uspelo dojiti se srečuješ z obsojajočimi pogledi, če si »srečnica« , ki doji pa si deležna ubijalskega pogleda vsakič, ko na javnem mestu želiš nahraniti svojega otroka. Popolni neznanci se pačijo nad tvojim vozičkom, ostale pa zanima samo to ALI SPITE.

Spanje ni ravno lastnost, ki bi jo lahko pripisali dojenčku, če pa si slučajno srečnica in tvoj otrok spi celo noč, se poskusi pred ostalimi mamicami ne bahati s tem, ker je čisto NE KUL in ker ji nabijaš slabo vest. Večina nas po svetu pač hodi z ogromnimi podočnjaki, po žilah pa nam teče čisto prava turška kava. Včasih ti je vsaka stvar samoumevna in vse počneš brez posebnih težav, a žal pridejo tudi trenutki, ko te otroški jok popolnoma iztiri in čeprav si poskusila že čisto vse, otrok še kar ne odneha. Čisto normalno in razumljivo je, da te takrat popade jeza in prav je da priznaš. Tvoji hormoni še niso v pravem ravnovesju in normalno je, da si na trenutke tečna kot zmaj, kar naenkrat pa pretirano srečna.

Tudi tvoje telo potrebuje ogromno časa, da pride nazaj na stare tirnice in zato se ne joči, če še vedno nisi podobna manekenkam iz naslovnic. Daj no,rodila si, vsaka stvar potrebuje svoj čas zato ne prehitevaj dogodkov.

V enem letu, v posebnem letu se spremeni ogromno stvari. Spoznaš ljubezen, ki ti je bila do sedaj neznana, takšna posebna ljubezen, močna in težka za opisati. Tista druga ljubezen, ki ti je dobro poznana pa je postavljena na preizkušnjo. Otrok spremeni vajino rutino in na prvo mesto postavita stvari, ki so vama bile še nedolgo nazaj popolna neznanka. Še nikoli nisi slišala svoje partnerja peti kajne? Samo poslušaj in naužij se teh trenutkov, spoznaj ga še iz druge perspektive, iz tiste še bolj nežne.
Ne glede na vse težavne trenutke in skupne neprespane noči pa NIKOLI ne pozabita eden na drugega.

To je čas poln novih dogodivščin, poln najrazličnejših čustev, poln smeha in solz. In mine, oh kako prehitro mine. Kar naenkrat pride trenutek, ko se moreš posloviti od otroka, ga zaupati v varstvo in ponovno zasesti svoje delovno mesto. Priznaj, da si potiho želiš spet med ljudi in da si že majčkeno naveličana rutine. Pa vendar se v tebi nabira nešteto čustev in vprašanj. Ko sediš v avtu in se voziš – razmišljaš, če si mu dala dovolj sebe, če si ga naučila vse kar je bilo mogoče in če si dovolj dobro izkoristila čas z njim.

Ne glej nazaj, za svojega otroka si najboljša mama, ki si jo lahko želi. Dala si mu vse kar potrebuje, dala si mu življenje in ti si največji ter najboljši del njegovega malega sveta.