Pravijo, da je nosečnost najlepši čas, ki ga ženska lahko doživi. Res je, neprecenljivi so trenutki, ko začutiš, da v tebi raste majceno bitje, lepo je opazovati svoj vedno večji trebušček in odštevati dneve, da spoznaš tistega, ki tvoj srček posluša iz druge strani.  Res je tudi, da je mama najlepši naziv, ki ga lahko ženska dobi, da je to neizmerna sreča in da ni lepšega od objema majhnih rok. Mama je poslanstvo, ki sem ga zase izbrala pred sedmimi leti in če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi ga izbirala vedno znova in znova. To pa ne pomeni, da je vedno vse rožnato, da ni slabih trenutkov in da je materinstvo vsak trenutek čista sreča. Tudi jaz imam trenutke, ko bi najraje eksplodirala, trenutke ko imam vsega dovolj, trenutke ko jokam iz obupa in ne znam naprej.

V hitrem tempu življenja sem kar naenkrat ugotovila, da se moj svet vrti okrog polulanih pleničk, otroškega joka in nerganja, trmastih izpadov in prepirov o tem katere nogavice obuti. Postala sem otrokova osebna taksistka, ki ima točno določen urnik kdaj in kam je potrebno peljati. Čez teden v šole in vrtce, popoldan na dejavnosti, čez vikend na rojstne dneve k prijateljicam. Postala sem služkinja, ki ves čas skrbi, da stanovanje izgleda vsaj približno normalno in da se otroci v njem počutijo vsaj približno človeško. Jutranja rutina ni več zajtrk in kava, ampak razlaganje,  zakaj je potrebno v šolo, hkrati pa še tisočkrat razložiti zakaj zdaj ni časa za igro in da so nogavice za na nogo in ne za na glavo. Ukvarjam se z otrokovimi muhami in se trudim biti kar se da DOBRA mama, ne popolna, DOBRA. A kljub vsemu sem z vsakim dnevom bljižje vase zaprti lutki, ki  pere, kuha in lika, briše otrokove solze ter poskuša rešiti vse nastale težave. Moja glavna skrb je srečen in zadovoljen otrok, služba ter vsakodnevne obveznosti, ki mi dihajo za vrat.

Mogoče sem res samo sebična, a brez slabe vesti PRIZNAM, da velikokrat pogrešam trenutke, ko sem bila samo jaz. Pogrešam trenutke, ko sem si znala vzeti čas zase in se imeti rada. Pogrešam svojo staro podobo v ogledalu in večkrat obupujem nad tem, kar sem postala.  Vrtim se v začaranem krogu rutine v kateri ni časa zame, v kateri pozabljam kdo sem in kaj si želim. Tisočkrat sem si prisegla, da NIKOLI ne bom samo mama, da bom vedno vedela kdo točno sem in da se bom večkrat postavila na prvo mesto. A vsi dobro vemo, da zarečenega kruha se največ poje in realnost v večini primerov odstopa od pobožnih želja.

NESEBIČNO PRIZNAM, da pride dan, ko sem enostavno naveličana otroškega nerganja, ko mi je odveč vsak odgovor ZATO na vprašanje ZAKAJ, ko bi samo ležala in se delala da okrog mene ne obstaja noben drug.

PRIZNAM, da si želim več prostih večerov s prijateljicami ob dobri hrani in vinu, pogovorov dolgo v noč, ki ne vsebujejo teme o otroških boleznih in o novih podvigih, ki jih je danes uspelo tvojemu malčku. Ne, ne ljubi se mi dan za dnem govoriti o isti stvari, želim si biti spet Maja, ki s prijateljicami klepeta o novi kolekciji svoje najljubše trgovine, ne pa o porodu, dojenju, bruhanju in kakanju.

PRIZNAM, da sem utrujena, včasih naveličana in jezna in da v tem trenutku moje stanovanje izgleda, kot da je v njem bila bitka za svobodo. Pa veš zakaj? Ker se mi ne ljubi dvigniti svoje riti s kavča in prijeti za krpo ter obrisati praha.

PRIZNAM, da nisem vedno popolna mama, da včasih iz obupa zakrčim na svoje otroke in se v isti sekundi kesam, ker mi je žal. Trudim se biti sočutna, res se, vendar včasih otrok tako močno prestopi mejo moje tolerance, da enostavno ne zdržim. Ali pa sem samo tako utrujena, da velikokrat ne zmorem drugače.

Čeprav nam okolica vsakodnevno ponuja predstavo o super mami, sliko o ženski sestavljeni iz brezmejne sreče in užitka, je v resnici na svetu na tisoče žensk, ki trpi za nespečnostjo, stresom in globoko depresijo. Zakaj? Ker smo se odločile pozabiti NASE! Zato postajamo zadirčne, tečne babnice, ki jih noben ne mara. Kaj pa če bi se spustile iz svoje “kvazi” materinske cone in bi postale tudi ženske? Ženske z vizijo, ženske s potrebami in ženske, ki vejo kaj hočejo? Res je, da vse najbolj na svetu ljubimo svoje otroke, ampak ali nebi mogle najprej ljubiti sebe?

Otroci ne potrebujejo popolne mame, otroci potrebujejo SREČNO MAMO.

MAMICA POGLEJ SE V OGLEDALO IN SI OBLJUBI, DA BOŠ VEČKRAT POMISLILA NASE, SPUSTI KRPO ZA BRISANJE PRAHA IN SEDI NA KAVČ, TER SAMO NE POČNI NIČESAR! VZAMI SI ČAS ZASE, ZA PRIJATELJICE IN NE IMEJ SLABE VESTI, ČE BOŠ SPILA KOZARČEK VINA PREVEČ. UŽIVAJ ŽIVLJENJE, NAMENJENO TI JE SAMO ENO! ZASLUŽIŠ SI!