Pa se je tudi pri nas uradno začelo tako imenovano BOŽIČNO VZDUŠJE, ki ga nekateri veselo prakticirajo že od začetka novembra. Letos smo ga otvorili precej slavnostno – z izletom na Dunaj. In kako zgleda, ko se štiričlanska družina odpravi na Dunaj – NEKAKO TAKOLE:

Večer pred našim odhodom, se mama ( jaz) odloči, da bi bilo dobro naš izlet malenkost planirati, saj do zdaj o tem sploh nismo razmišljali. Kje bomo parkirali, kaj si naj pogledamo, na kaj moramo biti pozorni, kje je najboljša kava in še in še. V google sem vpisovala najrazličnejše možne opcije, pa je bilo vse kar sem dobila reklame turističnih agencij za izlet na predbožični Dunaj ali pa popolnoma nekoristne informacije za ta čas. Malce me je že stiskalo v prsih, saj sem se dobro zavedala, da ne gremo v Maribor ali Ljubljano, kjer smo na nek način domači, odpravljamo se v veliko večje mesto, nepoznano in popolnoma drugačno. Še dobro, da obstajajo mamiblogerke, ki so na to temo zapisale veliko in mi zadnji trenutek posredovale informacije, zaradi katerih se je naš izlet začel umirjeno in ORGANIZIRANO.

Pot do tja ni bila ravno zabavna, saj je Kaja že v Mariboru spraševala, če smo že tam, nergala kako je v avtu dolgočasno, 5000x vprašala ali lahko igra igrice na telefonu, 9000x povedala, da ne more več sedeti. Sama sem bila kurir vode, rogljičkov in prigrizkov, ki sem jih v desetminutnih intervalih delila med ostale potnike v avtu in srčno upala, da bomo čimprej tam.

25624828_1420934048033661_572600675_o

25637270_1420933554700377_1955361899_o

Parkirali smo v parkirni hiši Erdberg ( park and ride ), kjer parkirnina za cel dan znaša samo 3,40. Stopili smo čez cesto, na postajo podzemne železnice ter se z linijo U3 odpeljali direktno do Katedrale sv. Štefana. Waaaw, avto je na varnem, uspelo nam je in že se z liftom peljemo navzgor na Stefansplatz. Ob pogledu na katedralo in na čudovito mestno vzdušje, sem se počutila kot majhen otrok, polna navdušenja in adrenalina. Ulice levo in desno so bile polne in spet sem se spomnila kako obožujem mestni vrvež.

25637012_1420934064700326_1372255452_o

V planu smo imeli, da si ogledamo Hause der Music, nahranimo Kajino glasbeno dušo in kvalitetno preživimo čas podnevi. Nisem tip človeka, ki bi z veseljem obiskoval muzeje in galerije, a to je čisto poseben interaktiven zvočni muzej, ki te popelje v svet najrazličnejših zvokov in prvič v življenju sem v muzeju dejansko uživala in se mi ni mudilo ven. Kaj vse je zmožno slišati naše uho, kako potuje zvok, poslušanje najrazličnejših instrumentov in klasične glasbe nasploh – čudovito. Najbolj v spominu mi bo ostala majhna temna soba, v kateri so se predvajali zvoki, kot jih sliši otrok v maternici. No zdaj vsaj približno vem, kaj sliši moje dete v trebuščku in kako se ob tem počuti.

25624469_1420934018033664_505389193_o

Kaja je bila ves čas obiska muzeja kot hipnotizirana, glasba je njena velika ljubezen, zato jo je bilo prav zanimivo opazovati, kako je bila srečna in s kakšnim užitkom se je  predajala zvokom hiše. Taja je presenetila na vseh področjih, tudi ona se je odlično zabavala, dve uri je brezskrbno poplesavala po ritmih klasične glasbe in raziskovala vse skrite kotičke, medtem pa niti enkrat zajokala ali karkoli zahtevala. Obisk Hiše glasbe toplo priporočam vsem, ne samo ljubiteljem glasbe – VSEM.

Mesto se je medtem odelo v temo, ulice so zažarelele v čudovitih prazničnih lučkah in čakal nas je sprehod po mestu in obisk božičnega sejma. Tega se pa človek res težko naveliča. Že res, da nisem videla veliko sveta, a Dunaj me je fasciniral  v vseh pogledih. Kaja je uživala ob poslušanju uličnih umetnikov in se odločila, da bo na Dunaju študirala glasbo, ter v prostem času na ulici igrala flavto. Taja je občudovala konje, ki so vlekli kočije, opazila čisto vsakega psa in tu pa tam kakšnega ( majhnega )  zamenjala za mačko. Midva pa sva enostavno uživala v trenutku, se smejala puncama in opazovala dolge ulice in visoke stavbe. Na sejmu sta si punci izbrali vsaka svojo igračo, da bosta domov odnesli spomin na Dunaj in verjeli ali ne izbrali sta stojnico s poučnimi lesenimi igračami in ne NISEM JU PRIGOVARJALA.

25592863_1420934074700325_646192697_o

Takrat sem zares začutila tisto pravo praznično vzdušje. Sprehajala sem se po mestu tisočerih lučk, ob sebi sem imela ljudi, ki jih imam najraje na svetu in doživljam najlepši čas v letu. Kljub nizkim temperaturam me je grela tista prava pristna družinska sreča.

Pot s podzemno nazaj do avta je bila malenkost stresna, saj nismo našli prave linije, a nam je na koncu le uspelo in smo srečno prispeli nazaj v parkirno hišo. Utrujeni in pod čudovitimi vtisi smo se odpravili na tri urno potovanje proti domu, punci sta zaspali že na prvem ovinku, midva pa sva obujala tiste najlepše trenutke. Trenutki, ko smo sami in skupaj so tako posebni, da si jih v prihodnje želim še veliko več. Dunaj pa ostaja destinacija, na katero se bomo še zagotovo vrnili, takrat kot petčlanska družina.

25625298_1420934044700328_1645851774_o

Do naslednjič,

Maja