Kmalu bo minilo devet let, odkar nosim častitljiv naziv mama in odkar je na svet prišla deklica, ki je moje življenje obrnila na glavo. Spominjam se njenih prvih let, težavnih obdobij in trmastih izpadov. Spominjam se, kako sem morala na hitro odrasti in začeti vzgajati majhno deklico, ki je bila v vseh pogledih tako posebna in tako čustvena, da sem bila ob njej velikokrat izgubljena. Spominjam se, kolikokrat sem iskala odgovore, se spraševala kaj delam narobe in se na vso moč trudila krotiti njen močan karakter.

Na neki točki, sva ostali sami. Dobila je etiketo OTROK LOČENIH STARŠEV. Kako grozno se to sliši kajne? Takrat se nisem zavedala, da bo to, da sva šla z njenim očetom narazen, na kakršenkoli način vplivalo na njo. Pa je! MOČNO! A tej temi bom namenila svojo objavo, danes vam bom razložila rek, ki ste ga zagotovo že velikokrat slišale, ko ste starejšim ljudem tožile o trmastih otrocih, ki se mečejo po tleh, o tem, kako vas ne poslušajo in kako je včasih naporno. MAJHNI OTROCI – MAJHNE SKRBI. VELIKI OTROCI – VELIK SKRBI, mi je vedno znova ponavljala babica, ko sem ji razlagala o Kajinih izpadih, ki so se mi zdeli naravnost nerealni. In vsakič, ko mi je to rekla, sem se ji nasmejala in ji dejala : PRI NAS NE BO TAKO, DRUGAČE JO VZGAJAM

Vzgoja gor, vzgoja dol. Sočutje, nesočutje, kaznovanje, nekazovanje, kakor koli se obrneš, obdobju odraščanja ne moreš pobegniti. In čeprav se 24 ur na dan trudim biti najboljša mama odraščajoči punci, mi vsake toliko zamaje moja trdna tla pred nogami.

Ko zdaj opazujem Kajine reakcije v določenih trenutkih, njeno obnašanje in odnos, si večkrat zaželim, da bi bila spet stara dve leti in bi se v trgovini na blagajni metala po tleh in zahtevala igračo.

Kaja je izredno senzibilen otrok in verjetno je iz tega razloga še toliko bolj težko berljiva in noro naporna za vzgojo. Čeprav je vljudna, se zna lepo vesti, je prijazna in izredno sočutna, ne morem mimo tega, kako na hitro eksplodira in kako reagira v situacijah, ki jih ne želi sprejemati.

Prihaja do prvih zaljubljenosti, do vsakodnevnih prepirov s prijateljicami, ki jo vedno zelo prizadenejo in do težkih besed, ki so izrečene iz strani sošolcev. Mimogrede, od kje otroci pobirajo tako krute besede in od kod v otroku toliko negativne energije?

Vsaka stvar na tem svetu je v obdobju odraščanja “bedna”, v obdobju odraščanja te noben ne mara, vsem si napoti in če bi lahko, bi kar izginil iz obličja zemlje. Kaja ima sicer nasploh težave s tem, kako najti zaposlitev in ji je večkrat dolgčas, zdaj pa se to samo še stopnjuje. Bedne so igrače, bedne so risanke, bedni so filmi, bedno je učenje. Nasploh pa smo bedni starši, ker zahtevamo, pričakujemo in jih učimo kaj je prav in kaj ne. Bedna so pravila, ki se jih morajo držati, bedno je pospravljanje sobe. Ah, kako je vse “bedno”.

Šalo na stran. Priznam, da se velikokrat nasmejim, ko nerga in se spomnim sebe v teh letih. Zanimivo mi je tudi opazovati njeno vedno večje zanimanje za zunanji izgled in takrat se resnično zavem, kako velika je že. Niti malo pa niso zanimive besede, ki jih izreče v trenutku jeze, besede, ki se zarežejo globoko v srce. Zaveda se, da še ne razume dobro pomena besed in da ji je žal, a to je zame najtežji del tega obdobja.

Pred nekaj dnevi je zjutraj vstala z levo nogo. Vse je bilo narobe in ves čas je iskala in izzivala prepir. Take je res nisem bila vajena. Začela mi je ukazovati, name zvračala odgovornost, ker nima pripravljenih stvari in na veliko jezikala. Presenetila sem samo sebe, kako sem ves čas ostajala mirna in sem jo samo na kratko postavljala na realna tla. Ampak tudi jaz sem krvava pod kožo in dolgo nisem zdržala. Naenkrat sem zakričala. Tako zakričala, da sem se ustrašila sama sebe. Imela sem dovolj. Jaz sem mama in tega si ne bom dovolila.

Takrat pa je šok doživela ona, saj me takšne ni vajena. Namesto, da bi se umirila, pa je še močneje začela vztrajati pri svojem. Prijela sem jo za roke, jo obrnila k sebi in ji povedala, da želim, da se umiri, ker je bilo to, da gre vsa nervozna v šolo, zadnje kar sem si želela. Ona pa je hladnokrvno zasikala v mene : SOVRAŽIM TE! NAJSLABŠA SI, TI SI KRIVA, KER Z ATIJEM NISTA SKUPAJ!

Nikoli se ne zlomim pred otroki, tokrat so me čustva premagala in nisem bila več sposobna nadaljevati pogovora. Jokala sem in bolelo me je.

Sovraži me? Po vsem tem, kar delam za njo?

Pogledala sem jo in vse kar sem ji lahko rekla je bilo : JAZ PA TEBE NE! JAZ PA IMAM TEBE RADA.

Še cel dan sem premlevala in razmišljala o dogodku in nikakor nisem mogla pozabiti njenih besed. Ne počutim se odgovorna za njene očitke, a se vseeno sprašujem, zakaj tako misli oz.čuti.

Opravičila se je za svoje besede in vem, da ji je žal. Sama pa se vseeno zavedam, da jih bo verjetno še veliko in da bom počasi morala uloviti njen ritem ter se konkretno podučiti o vzgoji najstnice. Ni več moja majhna deklica, zdaj je moja odraščajoča punca, ki se išče in pri tem potrebuje pomoč.

Se beremo,

Maja