Predvidevam, da nisem edina, ki ne mara zdravnikov, sploh pa ne tistih dežurnih. Sovražim vonj po ambulantah, polne čakalnice, še bolj pa neskončno čakanje. Obiskom zdravnikov v času dežurstva se poskušam izogibati v velikem loku, a žal tudi moji otroci kdaj pa kdaj zbolijo in mi ne preostane drugega.

Kajina ušesa so nama od nekdaj povzročale nevšečnosti, zato sva bili dokaj stalni obiskovalki PREpolnih čakalnic in tam sva doživeli marsikaj. Največkrat mi je uspelo priti ravno takrat, ko so se odločile iti na malico in seveda so jo podaljšale za več kot pol ure, pa se nikoli nisem jezila, saj so tudi one samo ljudje in pojma nimam kaj vse so morale tisti dan slišati, videti in požreti ter biti tiho. Ok, pustimo to, razumem jih.

Današnje dogajanje, pa mi je pritisk dvignilo na maksimum in JA, takšne zadeve OBSOJAM NA VELIKO.

Kaja je pozno popoldne začela tožiti, da ji v ušesih gori, da jo vedno bolj boli, ter da se ne počuti dobro. Jasno, da mi ni preostalo drugega, kot da se usedemo v avto in se peljemo do zdravnika. Stopimo v čakalnico, ura je bila nekaj do pol šest. Stopim do pulta, kjer sedita dve prijazni medicinski sestri. Pozdravim in opazujem, ena prelaga kartoteke, druga nekaj tipka na računalnik, jaz pa vztrajno čakam. Čakam 5 minut, čakam 10 minut, pred mano še dva pacienta in dokler ni gospod pred mano glasno zakašljal, ni nobena niti dvignila glave. Vzame kartice, vpraša kaj je narobe in naju povabi, da sedeva ter počakava, da naju pokličejo. Pred nama je bilo pet pacientov, dva naročena, vsi ostali bolni in nekako sem si preračunala, da nebo trajalo preveč dolgo.

Dokler ni iz ambulante prišel prvi pacient, drugega pa se ni klicalo naslednjih 15 minut. Ljudje v čakalnici se jezno presedajo, se sprašujejo kaj se dogaja, nakar skozi napol priprta vrata zagledam gospo zdravnico, ki po telefonu veselo klepeta, se smeji in opravlja svoje čisto zasebne pogovore. V službenem času? Če bi jaz na treningih opravljala svoje privat klice, bi me starši požrli in svojih otrok zagotovo nikoli več nebi zaupali v moje roke. Ampak no ja, jaz nisem zdravnica.

Čez čas pokliče drugega pacienta in takoj za njim še tretjega. O super, zdaj pa bo šlo.

No ja, ne za dolgo. Spet pavza, tokrat jo imajo kar vse tri, da si na telefonu pokažejo najnovejše fotke in se še malo pozabavajo. Koga sploh briga polna čakalnica bolnih otrok. Naj čakajo, bodo že preživeli.

Medtem v čakalnico stopi gospodična z deklico in pri pultu zavzeto razlaga kaj jo boli, kako dolgo že traja in bla bla. Potem še malo podebatirata o vsakdanjih rečeh, medtem pa v ambulanto stopi še predzadnji in zadnji pacient, ki je bil pred nama.

Naveličani od čakanja, komaj čakava, da se odprejo vrata in da vstopiva. Kaja je lačna, žejna, vsega ima dovolj in nemirno menca na stolu. Mitja s Tajo dobesedno dela čudeže in več ne ve na kateri konec bi jo odnesel, da bi ji bilo zabavno. Odprejo se vrata, tista sveta vrata, Kaja skoči in je že v visokem štartu, nakar se v ambulanto pokliče gospodično, ki je pravkar vstopila. PROSIM????

Zavre mi, dobesedno, ona pa zmagoslavno mimo vseh nas in tudi vseh tistih, ki bi mogli biti na vrsti pred njo. Ona ima tu poznanstvo in ona si to lahko privošči. Kdo pa ste vi mali ljudje?

Ni potrebno posebaj poudarjati, da je v čakalnici nastalo bojno polje in da so ljudje noreli od jeze. V meni je vrel bes, hkrati pa žalost, ko pomislim, kako daleč smo ljudje prišli. Za službo rabiš “prekleto” dobre veze, če hočeš na hitro urediti pomembne dokumente moraš nujno poznati nekoga na položaju, vse to še nekako prežvečim. Da pa niti pri zdravniku nismo več enaki – NO, TEGA PA NE MOREM.

Draga mamica, če to bereš, upam, da ti je bilo v užitek otroku vzeti prednost ter da si se počutila kot v mali šoli, ko te je deklica, v koloni pred tabo spustila naprej.

Do naslednjič,

Maja