Mami, lahko risanke prosim? Ne, pojdi ven ali pa najdi kakšno drugo zaposlitev!
Mami prosiiiim, samo eno!
Kaja ne!!
Kaj pa tablico?
Pa daj no, ti moj mali človek, katerega dela besede NE, ne razumeš?

 

Nekako tako so se pri nas začeli prvi dnevi počitnic, ko je Kaja še preizkušala meje in upala, da bo mamico zavila okrog prsta ter bo lahko v miru im brez dihanja za vrat počela, kar bo pač želela.

Mogoče boste rekli, da sem zatežena mama in da preveč kompliciram, a posedanja pred televizijo in tablico, medtem, ko je zunaj čudovito vreme, pač NE BOM DOVOLILA.

Ko se danes spominjam svojih počitnic, kar ne morem dojeti in razumeti kako so se stvari obrnile in spremenile. Spomnim se, kako naju je s sestro vsako jutro na mizi pričakal majhen listek, na katerem so bile zapisanje najine dnevne zadolžitve. Pospravljanje, sesanje, zlaganje perila in kdaj pa kdaj tudi kuhanje. Pa se nikoli nisva zmrdovali, ampak sva brez besed čimprej odkljukali vse točke na seznamu.

Telefonov še takrat nismo imeli, računalniki so bili namenjeni izključno samo našim staršem, televizija pa je bila čez dan po navadi izključena. Lovili smo se okrog hiše, se igrali skrivalnic in v najbližjem gozdu delali bivake iz vej. Otroci smo bili umazani, razigrani in neobremenjeni, predvsem pa nikoli zdolgočaseni, ampak srečni. Polni idej in vedno pripravljeni na lumparije, smo vedno našli kaj za počet, naša domišljija pa je bila brez meja.

Želim si, da bi moji otroci doživljali počitnice, kot sem jih sama, a zavedam se, da je v času v katerem živimo to skoraj nemogoče ali pa zelo, zelo težko. Zato kot mama, poskušam dati vse od sebe in jo poskušam pravilno usmerjati ter ji pokazati, kako je svet zunaj lahko zanimiv, če ga pogledaš s prave perspektive.

Prvi teden počitnic je za nami, ustvarile smo si ritem in Kaja zdaj že dojema, da mami nebo njen počitniški animator ter, da narava skriva ogromno razburljivih dogodivščin.
Že kmalu po zajtrku se ji mudi ven, da izkoristi prve jutranje žarke, dirka s svojim navideznim konjem in si za hišo organizira čajanko. Nabira žuželke, lovi metulje ali pa samo sedi na gugalnici in si prepeva. Med pol dvanajsto in tretjo uro se skrijemo pred soncem in si vzamemo čas za aktiven počitek. Taja zaspi, midve pa ustvarjava, bereva knjige in si poveva vse to, kar si čez dan ne moreva.

Ponosna sem, ko jo opazujem pri igri in vidim, da njena domišljija še živi in vem, da mi je ena stvar pri materinstvu odlično uspela. Uspelo mi je negovati njeno ustvarjalnost in domišljijo, ki je v marsikaterem otroku že zdavnaj umrla.

Danes žal redkokateri otrok ve, kaj je bivak, igra na prostem jim je odveč, počitnice pa jih velika večina preživlja na kavču pred televizorjem. Spanje do dveh popoldan, brez obveznosti s slabim izgovorom : »Naj uživa, saj ima počitnice«

Starši, pa jih za “nagrado” peljejo na vse mogoče aktivne počitnice, zabavne tabore in delavnice. Se vam ne zdi, da bi si MOGOČE(samo na glas razmišljam) otrok moral zaslužiti ves ta luksuz? Pa ne mislim v obliki garanja in celodnevnega dela, ampak v obliki pikice pomoči, glede na njegovo zrelostno stopnjo in zmožnosti? Prepričana sem, da je otrok v prvem razredu sposoben pomagati pri marsikateremu gospodinjskemu opravilu, zato je tudi Kaja letos dobila svoje počitniške obveznosti. Ne želim, da vsako stvar jemlje kot samoumevno, ampak si želim, da ima občutek, da si je določeno stvar zaslužila sama. Saj si želimo odgovornih otrok kajne?

In ker nisem najbolj žleht mama na planetu ji bom omogočila tudi druge aktivnosti. Teden v Termah Ptuj, ure jahanja na posestvu Marsilea, pa seveda izleti in težko pričakovano morje. Kako pa boste vi zaposlili svoje otroke v počitniških dneh??

Poljubčki in objemčki,
Maja