Večkrat v šali omenim, da smo pisana in malce posebna družina. Pisana predvsem zaradi naše pestre palete priimkov in posebna zato, ker smo vsak na svoj način prisrčno raztreseni, skupaj pa tvorimo najbolj popolno celoto. Ta celota pa žal velikokrat ostaja brez enega dela, posebnega dela in ravno zaradi tega življenje od nas večkrat zahteva več prilagajanja in organizacije. Kaja je tisti večkrat manjkajoči člen, ki od časa vzame svojo culico in nekaj dni preživi z atijem. To, da odhaja mi nikoli ni predstavljalo težave, vedno sem vedela zakaj je prišlo do tega, da smo z njenim očetom nehali živeti skupaj in to je bila samo posredna zadeva, ki sem jo sprejela in se z njo naučila živeti. Ampak to je bilo takrat, ko sva bili sami, ko nisva živeli zavidajočega družinskega življenja in so bile najine navade in prioritete drugje. Zdaj mi je težko vsakič, ko se poslovi in veliko preveč razmišljam o tem ter se mučim z dejstvom, ki je že bilo sprejeto.

Tako pač je, navadi se in ne kaži otroku, da ti je hudo.

S takšno lahkoto ljudje izrekajo te besede, noben pa v resnici ne razume, kako se počutim jaz, kaj vse se mi podi po glavi, koliko vprašanj si postavljam, ko je ni. Dokler sam nisi v situaciji deliti svojega otroka na tak način, lahko samo govoriš in deliš dobronamerne nasvete, pod nobenim pogojem pa ne moreš čutiti tega, kar takrat čuti mama.

Samo jaz vem kako hudo je, ko je ni na skupnih nedeljskih kosilih pri babici in dedku, ko je zbrana vsa družina. Samo jaz vem, kako je, ko zamudi rojstni dan, ko vsi sprašujejo kje je in kdaj pride. Samo jaz vem, kako je težko, ko jo delim za praznike in kaj občutim, ko zamujam trenutke z njo. Ko smo sami trije se velikokrat zalotim, da se izmikam skupnemu poležavanju na kavču ter se sprašujem, kaj ravno zdaj počne Kaja, kako se ima in če nas pogreša. Slaba vest mi trka po glavi in ne morem se znebiti tistega norega, težkega občutka v prsih. Težko je razumeti – vem, a če sem iskrena ne iščem in ne pričakujem razumevanja. Čeprav na zunaj izgledam močna in ne kažem čustev, globoko v sebi čutim žalost in praznino.

Kako živimo, kako urejamo stike in kako se organiziramo, me vprašajo ljudje in občudujejo našo multifunkcionalnost. Že res, da na zunaj mogoče izgledamo čisto popolni in do potankosti usklajeni, pa ni vedno tako, kot se vidi ali bere.

Potrebna je res velika mera organizacije, dobrega načrtovanja vnaprej in predvsem prilagajanja eden drugemu. Sprememba načrtov in sprejetje, da ni vedno tako, kot smo si želeli ali zamislili je sčasoma postalo del našega življenja. Zavedam se, da Kaja potrebuje oba starša in ima pravico svoj čas deliti tako z mano, kot s svojim očetom in ravno iz tega razloga ji tega ne preprečujem ter tudi v prihodnje ne planiram nobenih sprememb. Čeprav zaradi tega včasih težko sledim njenemu ritmu, dejavnostim v šoli in izven nje, se vse da, če je le volja in razlog dovolj močan.

Je mogoče to razlog, da ji prevečkrat pogledam skozi prste, da jo preveč oklepam nase?  Kaj pa vem, mogoče pa je to samo dober izgovor, da svojo prvorojenko malce preveč razvajam.

Do naslednjič,

Maja