Vsem je dobro znano, da je nosečnost občutljivo obdobje, ko hormoni divjajo, telo se drastično spreminja, prav tako razpoloženje. Prebijaš se skozi mesece, se veseliš dojenčka, na trenutke si tako blažena, na trenutke naveličana. Pripravljaš stvari, se veseliš vsake nove brcike in veselo pričakuješ tisti dan. Potem pa pride ZADNJI MESEC. Tisti usodni in za nekatere ( vsaj zame ) – najbolj mučen in naporen mesec. Tako blizu poroda sem že, skoraj že voham dišečo malo štručko, pa se mi vendar zdi, da ima dan 200 ur in mesec milijon dni.

Ponoči, ko sem se že desetič obrnila iz levega na desni bok, se usedla, ulegla nazaj in medtem šla petkrat na wc, sem sedla na posteljo in jokala. Smilila sem se sama sebi in si že stotič ponovila, da ne morem več. Nežno sem pobožala svoj trebušček in v upanju, da bo pomagalo, prosila svojega otroka, naj že pride. Utrujena sem, ne morem se normalno premikati, ne morem jesti, peče me zgaga, ne morem spati in bolijo me noge. In ne,  nisem končala, samo naštevati se mi več ne da.

Naenkrat me prešine čudna misel : vse kar počnem zadnje dneve je smiljenje sami sebi, branje o tem, kako lahko pospešim porod, jem banane in pijem kamilični čaj, ker bi naj pomagalo. Da o tem, da sem tečna, sploh ne govorim. Pozabila sem se veseliti svojega otroka, vse kar počnem je brezpredmetno jamranje, brez konca in kraja. Potem se spomnim nekaj misli, za katere upam, da mi bodo polepšali in omilili zadnje dneve čakanja.

DNEVI SO DOLGI, AMPAK KASNEJE..

Vsaka ura dneva se vleče, vse se dogaja kot počasen posnetek in tudi vsako, še tako nepomembno opravilo, se zdi kot velik projekt. A tako kmalu bo tega konec, ko bo v mojem naročju majhen dojenček, bo čas spet začel teči normalno. Pravzaprav ne bo normalno, čas bo začel teči pospešeno, tako hitro, da bom dnevom težko sledila. Že res, da se mi zdaj, do takrat zdi cela večnost, bo tisti dan tukaj še preden se bom dobro zavedala.

MOJE TELO JE USTVARJENO ZA TO

V tem trenutku se mi zdi, da se je telo zarotilo proti meni, da me omejuje in mi ne dovoljuje, da sem normalna. Ko sem pogledam v ogledalo se sploh več ne prepoznam, zdi se mi, da v odsevu gledam tuje telo, tako drugačno, tako NEmoje. A to je moje telo, telo, ki je ustvarjeno za to, da v njem raste novo življenje ter ustvarjeno za to, da podari življenje. Čeprav nisem več v svojih najljubših kavbojkah in iskreno ne vem kdaj bom spet, vem, da moje telo dela točno to, kar mora.

POROD JE BOLJŠI, KOT NOSEČNOST!

Za tiste, ki še niste rodile se ta stavek po vsej verjetnosti zdi do potankosti absurden. A od začetka, pa do zadnjega potiska je tako malo, v primerjavi z devetimi mesci. Že res, da porod spremlja bolečina in nemalokrat neprijetnosti. Pa vendar nas na koncu čaka neprecenljiva nagrada.

ČUDOVITA SI

Ob pogledu v ogledalu trenutno res ne vidim ničesar čudovitega. Sama sebi se zdi naravnost obupna in precej ogromna. Moje trenutno stanje mi ne dovoljuje, da slišim komentarje ljudi, ki sem jim zdim krasna nosečnica ter da je nosečnost obdobje, ko izgledaš drugače. Drugače pomeni bolj polno, bolj okroglo in bolj občutljivo. In če dobro pomislim, smo nosečnice res posebna bitja, takšna mehka, okrogla in z roza lički. ČUDOVITA,  če ne druga, zaradi tega, ker v sebi nosimo majhno bitje.

 

Ljudje radi pogledajo nosečo žensko, ji delijo prijazne komplimente in se veselijo z njo. Njihovi nasmehi govorijo to, v kar zadnje dni težko verjamem.

NOSEČNOST JE LEPA.

NOSEČNOST JE TEŽKA.

NOSEČNOST JE MINLJIVA.

Še malo zdrži, ni več daleč

Do naslednjič,

Maja