Hodim po trgovini, si belim glavo s tem, kaj vse moram še vreči v nakupovalni voziček in se jezim, kako mi je zopet uspelo pozabiti nakupovalni seznam. Zmedeno se sprehajam med polnimi policami in v ozadju ves čas poslušam otroški jok. Tokrat ni jok mojih otrok, ker sem bila sama, a me ravno iz tega razloga, ker sem na jok navajena, to ne zmoti. Počasi se pomikam proti blagajni in zagledam otroka, ki tako neutolažljivo ves čas joka, medtem ko sedi v nakupovalnem vozičku. Naenkrat zaslišim njegovo mamo, ki se jezno znese nad njim:

UTIHNI! NEHAJ JOKATI IN TO TAKOJ! TE NI SRAM, VSI TE POSLUŠAJO!

In potem so sledile grožnji o črni luknji iz katere pride pošasti, o tem kaj počne s tako sitnimi otroci in tako naprej. Želela sem si samo čimprej plačati in oditi, ker me je pretreslo in se me dotaknilo.

Otrok, ki je jokal je bil star približno tako kot moja Taja, nekje med drugim in tretjim letom in če se kaj spoznam na dvoletnike, so v izredno občutljivem obdobju in velikokrat jokajo zaradi stvari, ki jih odrasli ne razumemo. Ne znajo nadzorovati svojih čustev, njihove reakcije so iskrene in spontane in otroci ne razmišljajo o tem, kdo jih gleda, predvsem pa jih ne zanima, kaj si o njegovem joku mislijo drugi. Verjamem, da se noben starš ne počuti prijetno, če njegov otrok kriči sredi trgovskega centra, ampak želim vam nekaj položiti na srce.

Zagotovo ste kdaj žalostni in jezni in prepričana sem, da kdaj pa kdaj tudi jokate ali se razburjate. V sebi čutite potrebo, da to čustvo predelate na takšen način, da se ga osvobodite. Pa najsi bo to kričanje, jok ali pa svoje probleme izlijete osebi, ki ji zaupate.

Si predstavljate, da vam nekdo prepove da jokate, da vas nekdo ustavi, ko želite kričati ali da vas prijatelj ne želi poslušate, ko ga najbolj potrebujete? Si predstavljate, da vam takrat, ko ste najbolj žalostni nekdo grdo okara z besedami : TAKOJ UTIHNI!

Sama zase vem, da bi še bolj znorela. Da bi še močneje kričala in še močneje jokala. Pa sem odrasla in razumna ženska. Nikomur ne dovolim, da zatre moja čustva, tukaj so, moja so in pika.

Zatorej od svojih otrok NIKOLI ne zahtevam naj nehajo jokati, ampak jih vzpodbudim, da povejo kaj jih je razjezilo, kaj je pripeljalo do tega, da so tako razburjene. Čeprav me v tistem trenutki ne želijo ob sebi, sem tam in jim na svoj način stojim ob strani. Če želijo objem, ga dobijo. Če želijo, da se umaknem, se umaknem. Pa ne zato, ker jim dovolim, da mi ukazujejo. Daleč od tega. Ker jim želim pokazati, da razumem njihovo stisko in da jih slišim.

Prav je, da otrok zna pokazati svoja čustva, da izrazi svojo žalost, pa tudi srečo. Da zna povedati, kaj ga moti in kaj ga jezi. Samo tako si bo lahko izboril svoj prostor pod soncem in postal samozavestna, iskrena in močna oseba. Pa saj to si želimo za svoje otroke, kajne?

Poslušajmo, pomagajmo in ne zatirajmo. Dajmo jim možnost in priložnost. NE DOVOLIMO, DA POSTANEJO ODRASLE OSEBE S POTLAČENIMI ČUSTVI.

NAUK TE ZGODBE: Ne zahtevajte od otrok, da nehajo jokati, ne etiketirajte jih s SITNIM otrokom in PROSIM ne ustrahujte jih s črnimi luknjami. Bog ve s čim vse so strašili mene, da se še danes panično bojim teme. Ni kul, res ni!

Se beremo,

Maja