Namišljeni prijatelj je vedno bolj prisoten del otroštva marsikaterega otroka in verjeli ali ne je nekaj popolnoma običajnega. Žal pa opažam, da je s strani nekaterih staršev to še vedno tabu tema in se jim zdi to nekaj sramotnega in nekaj kar njihovega otroka dela čudnega. Pojavlja se zatiranje le-tega, otroku se ne verjame, ga zaradi tega kaznuje ali ga zasmehuje. Zato sem se danes odločila z vami deliti svojo zgodbo, pa četudi se vam bo v določenih zadevah zdela smešna in za lase privlečena. Je resnična, brez olepšav in brez pretiravanj.

Začelo se je nekega ponedeljkovega jutra, ko sva se s Kajo kot vsak običajen dan, zadnji trenutek odpravljali od doma. Na hitro jo posedem v stolček in zaprem vrata, naenkrat pa v avtu kričanje, ker je DINKO ostal zunaj in naj mu takoj odprem. Za trenutek sem mislila, da me heca, a nikakor ni odnehala, zato sem odprla vrata in ga spustila v avto. Pa vendar to ni bilo dovolj, DINKO je premajhen, da bi sam splezal v avto, potrebuje avtosedež in nujno ga je bilo potrebno privezati, ravno tako kot njo. Postajala sem vedno bolj zmedena in hkrati jezna, ker sva bili pozni in kje za vraga naj dobim še en avtosedež. Otrok hvalabogu vedno najde rešitev in v garaži je res bil rezervni, za slučaj, da ga kdaj pa kdaj potrebuje babi. Za ljubi mir sem tekla ponj, v avto dvignila tudi najinega novega prijatelja, ga pripasala in ju skupaj odpeljala v vrtec.

Čez dan temu dogodku nisem pripisovala večjega zanimanja, saj sem bila prepričana, da je Kaja spet malo dramatizirala, kot je navajena. Dokler nisem prišla v vrtec in ob preobuvanju v čevlje ugotovila, da misli resno. Dajala mu je nasvete, kako se najlažje obuješ, da naj poskusi sam in če ne bo šlo, mu bo z veseljem pomagala. Ok, zdaj pa resno, KAJ SE DOGAJA?? KDO JE DINKO IN KOD JE PRIŠEL? Doma sem obrnila cel google, prebrala slovenske in tuje članke in ugotovila, da ima moj otrok pač navideznega prijatelja in da je od danes naprej tudi on pod mojim okriljem. Za mizo je zahteval svoj prostor, pripravljali smo en pogrinjek več, pri spanju je potreboval svojo igračo. Kaja mu je pomagala pri umivanju, pri obuvanju, se z njim igrala in veliko pogovarjala. Nikoli mi ni želela povedati o čem teče njuna debata, o tem se ni rada pogovarjala, zato sem jo pustila na miru in nikoli nisem silila vanjo. Nekako sem se na to navadila in ga vnesla v najin vsakdan, sprejeli pa so ga tudi vsi domači in postal je del naše družine. A stanje se je začelo poglabljati in k Kaji ni prihajal več samo DINKO, obiskovati so jo začeli gospodje s klobuki in čudnimi frizurami. Bala se jih je in ob njihovi prisotnosti ji je bilo neprijetno. Pojavil se je strah pred temo, s težavo je zaspala, ponoči pa je brezglavo tekala iz sobe in kričala, da jo lovijo.

Takrat mi je bilo dovolj, tudi mene je postajalo vedno bolj strah in nisem našla več poti, kako naj sebe in svojega otroka rešim strahu. Prebrala sem toliko knjig, da na koncu več nisem znala biti razsodna, Kaja pa je zadeve vsak dan bolj potencirala. Poskusili smo s tem, da smo jih pred spanjem podili čez balkonska vrata, da smo jih zapirali v kopalnico, jih kregali, prosili naj grejo, pa so se vedno vrnili v isti kot iz katerega so jo opazovali. Velikokrat sem jo opazila, kako s pogledom šviga po sobi, včasih je prestrašeno tekala okrog kavča, v naslednjem trenutku pa me tolažila, da mi nočejo hudega. Lahko mi verjamete, da je bilo to obdobje čiste groze in na trenutke sem imela občutek, da sma glavni igralki v novi Holiwoodski grozljivki. Ljudje so me prepričevali, da je Kaja nujno potrebna zdravniške pomoči, da z njo nekaj ni vredu, sama pa sem točno vedela, da je to zadnja stvar na svetu, ki se je bom lotila. Še naprej sem ji verjela, igrala njeno igro, pazila na DINKA, raziskovala in upala, da čimprej mine.

Splet okoliščin naju je peljal na novo pot in preselili sva se v mesto, v majhno podstrešno stanovanje. Niti pomislila nisem, da se bo to kdaj končalo na tak način, pa se je. Že prvi dan v novem stanovanju je minil mirno, brez joka, kričanja, brez gospodov in verjeli ali ne – BREZ DINKA. Ko sva se nasednji dan sprehajali čez most, je Kaja pogledala čez, opazila vrtince in mi dejala :

Mami, vidiš vrtince v reki? Sem je padel DINKO s svojo mamico.

S tem je zaključila poglavje z DINKOM, ki se nikoli več ni vrnil…

Čeprav še vedno velikokrat omeni, da ima občutek, da jo nekdo opazuje in se še vedno boji teme, težko zaspi in zvečer ni rada sama v sobi, je stanje zdaj umirjeno in milo. Trajalo je dve leti in bilo je iz vseh vidikov naporno. Vendar pa sem se v tem času naučila ogromno, predvsem to, DA MORAMO OTROKU VERJETI IN MU NIKOLI NE SMEMO DAJATI OBČUTKA, DA JE ZARADI TEGA DRUGAČEN, ČUDEN ALI SMEŠEN.

 

Do naslednjič,

Maja