Odprem oči, ura je pol šest, pogledam desno od sebe in začnem občudovati malo spečo lepotico, ki je zavzela drugo polovico postelje. Pobožam jo po ličku in jo poljubim na nosek. Kako čudovito malo bitje si, tako krhko in tako ranljivo, skoraj popolnoma odvisno od mene. Preštejem ji prstke, pogladim lase in se začnem spominjati vseh nepozabnih trenutkov, ki sva jih preživeli v tem letu. Je res že minilo? Je res, da gre jutri že v vrtec ali samo sanjam in se je komaj začelo? Po licu mi začnejo polzeti krokodilje solze in ne morem ustaviti žalosti, ki me je zadela.

Konec je najinih potepuških dopoldnevov, konec je dolgega spanja, skupnih zajtrkov, crkljanja v postelji. Toliko je stvari, ki bi jih še lahko počele in začenjam se spraševati, če je prav, da jo že pošljem v veliki svet.

Sprašujem se kako bo jedla, kako bo spala, predvsem pa me skrbi kako bo delovala v skupini. Zaupam vzgojiteljicam in vem, da ji nebo nič manjkalo, pa vendar bo veliko stvari drugačnih in skrbi me kako bo to sprejela. Do zdaj sem bila vedno z  njo, vedno na razpolago in kadarkoli je iskala bližino jo je dobila. Bo sprejela svoj drugi dom in vzojiteljici ter se bo hitro prilagodila ali bo žalostno čakala mamin objem? Ji bodo všeč nove igrače, prijatelji in okolje?

Ja, vem, nešteto vprašanj, ki se marsikomu zdijo nesmiselna, meni pa blazno pomembna. Zakaj tokrat tako kompliciram in zakaj mi je tokrat tako težko ne vem, zato niti sama sebi ne znam odgovoriti.

Razmišljanje prekinejo majhne roke, ki se mi ovijejo okrog vratu.V trenutku se odločim :

Danes si samo moja in ta dan je samo najin.

 

Čakal me je sestanek in kup opravkov, ki jih lahko storim tudi jutri. Zato sma v postelji ostali nekoliko dlje kot ponavadi, skupaj pojedli zajtrk in se namestili v igralnem kotičku. Opazovala sem njeno igro, kot vsak dan, a tokrat z drugačnimi očmi, ugotovila sem, da je dejansko že VELIKA punca in da je vsa moja skrb popolnoma odveč. Čakali so naju še zadnji nakupi za vrtec, nahrbtnik, copatki in lonček. Ko je bilo vse odkljukano in sem iz trgovine šla s polnimi vrečkami, sem se v avtu že sedmič razjokala. Pa kaj je z mano no? Nosečniški hormoni znajo biti res nadležni, nikoli nisem bila takšna jokica.

Seveda sem jo brez slabe vesti vzela zraven na sestanek, vse ostalo bo počakalo na jutri. Danes je pomembno samo to, da zadnji dan najinega all inclusiva preživiva skupaj. Mogoče zato, ker imam slabo vest za vse tiste trenutke, ko nisem bila dovolj z njo ali pa zato, ker sem enostavno tako čutila.

Cel dan sem jo objemala še bolj kot ponavadi, opazovala vsak njen gib in si obupno želela ustaviti čas. Pa se ga ne da, kajne? Zato je čas, da prerežem najino navidezno popkovino in se sprijaznim, da je deklica pripravljena na naslednji korak. Želim si čim manj stesen vstop v vrtec z majhno količino solz in žalosti. Čeprav bom ob vratih igralnice mogoče izgledala kot najbolj močna mama na svetu, bo jutrišnji dan zame eden težjih in želim si, da bo čimprej mimo.

Mogoče se res sliši hecno, vendar sem imela ves dan občutek, da je bilo današnje jutro ZADNJE JUTRO, v taki obliki. Ne bo isto, ker ne more biti, zato pa se bom toliko bolj veselila vikendov in POČITNIC.

Do naslednjič,

Maja