Želela sva si tradicionalno poroko s pridihom modernega, zato sva se odločila, da s svojimi svati pride pome na moj dom. Saj poznate ta običaj kajne? Najprej pride čez vrata stara, potem premlada in šele potem nevesta. Zato sva se tudi urejala in oblačila vsak na svojem domu.

 

Kot prvo smo ven poslali babico, za njo so sledile najine deklice in potem trenutek, ki si ga težko predstavljaš, še težje pa opišeš. Trenutek, ko sva se prvič zagledala, metuljčki v trebuhu, kot da sva noro zaljubljena najstnika in trenutek, ko pozabiš, da okrog tebe stoji 100 ljudi in vsi zrejo vate. Waaaaw, kakšen občutek. 

 

Pozdravila sva svoje goste, se za trenutek posvetila vsakemu izmed njih in uživala v vsakem trenutku. Še danes težko verjamem, kako sproščeno je bilo vzdušje, kako sproščena sva bila midva in kako močno sva srkala vsak trenutek. Sledilo je slovo neveste in že smo bili na poti v najin zakon.

Uresničila se nama je želja, da se poročiva na prostem, ob reki, kot pravi pesem od Flirtov : “A boš pr’ reki, ob beli obleki, pr’kimala DA.” 

Seveda ni šlo brez tega, da me je častno in uradno predal moj zlati ati.

Za prevoz na najino zabavo nisva izbrala limuzine, niti kočije ali starodobnika. Za avtom, s katerim sva se peljala, stoji zelo zanimiva zgodba. Ko sva se spoznala, sva bila oba “ponosna” lastnika malega twinga in za tem avtom stoji veliko smešnih in zanimivih prigod. Zato ima za naju posebno vrednost, pa še zabavno nama je bilo.

Brez pretiravanja lahko trdim, da je bil dan še bolj popoln, kot sva si ga zamislila. Ničesar ne bi spremenila, dodala ali odvzela. Bilo je pravljično in midva sva bila točno to, kar sva. Sproščena, nasmejana, brez zadržkov in nora, kot to znava biti samo midva.

Če bi ponovila?

ŠE STOKRAT! A zdaj naju čakajo novi podvigi in nove poti, ki jih morava prehoditi, na poročni dan pa ostajajo čudoviti in nepozabni spomini.

Se beremo,

Maja