Se še spomnite svojega otroštva in občutka, ki vas je navdajal vsako leto ob pričakovanju Božička? Božič in vse kar je povezano z njim je eden izmed mojih najljubših in najlepših spominov na otroštvo. Na predbožični večer smo skupaj okrasili jelko, pojedli najbolj slavnostno večerjo v letu, potem pa se skrili v kuhinji pod jedilno mizo, medtem, ko je Božiček v dnevni sobi nastavljal darila. Darila smo vedno odpirali že isti večer in mogoče mi ravno zaradi tega, ta dan še vedno ogromno pomeni. Od navdušenja sem vedno slišala zvoke iz dnevne sobe, pa čeprav danes vem, da sta darila pod smrečico nastavila mami in ati ( kdaj in kako jima je uspelo pa verjetno ne bom nikoli razumela ). Mojo vero do Božička sta skrbno negovala in zato jima bom vedno hvaležna, pa tudi zato, ker mi nista samo dovolila verjeti vanj, ampak ker sta me naučila kaj pravzaprav je Božič in kaj pomeni zares verjeti v božični duh.

Tudi sama vestno negujem in čuvam vero v Božička svoje sedemletenice. Obožujem njene iskrice v očeh, ko odšteva dneve, ko prebira pisma škratov, ko piše Božičku in se veseli 24. decembra ter kuje načrte, kakšne piškote mu bo pod smrečico nastavila tokrat.

Žal pa je veliko preveč otrok, ki že zdavnaj ne verjame v Božička, ki jim je jasno, da darila nastavljajo starši in to novico z veseljem delijo s svojimi sošolci in prijatelji. Seveda mi je bilo jasno, da bo slej ko prej prišlo do situacije, ko bodo takšne informacije dosegle tudi ušesa mojega otroka in niti približno mi ni bilo jasno, kako bom takrat to speljala. Dokler mi nekega dne v avtu ni postavila vprašanja: MAMI, TI VEŠ, DA BOŽIČEK V RESNICI NE OBSTAJA, AMPAK DARILA POD SMREKICO NASTAVLJATE STARŠI?

Popolnoma zgrožena jo pogledam in  v trenutku sem imela rešitev:

Kaja poglej, ko otroci nehajo verjeti v Božička, to pomeni, da so izgubili tudi vero v Božič in v tistem trenutku so izbrisani iz božičkovega seznama. Takrat Božiček ne sliši več njihovih želja, ne prejme več njihovih pisem in zato staršem ne preostane drugega, kot da jim oni pod smrečico nastavijo darilo. V resnici si lahko zelo srečna, ker si še vedno na njegovem seznamu in samo tako, da boš verjela vanj, boš tam tudi ostala.

Želim si, da njena fantazija in domišljija živita dokler bo le mogoče in zato bom storila vse, da bom v njej čim dlje ohranjala to iskrico v očeh. Zakaj bi ji jemala pristno pričakovanje ob krašenju jelke? Zakaj bi ji jemala srečo, ko Božičku nastavi mleko in piškote? Zakaj bi ji jemala tisto radost ob odpiranju daril? Že tako bo prehitro odrasla in bo, tako kot vsi ostali izgubila tisti pravi Božič, ki ga sedaj gleda skozi otroške oči.

Kaj pa mi? Verjamemo v Božič ali smo vse skupaj enostavno spremenili v najbolj komercializiran praznik v letu? Še poznamo pomen obdarovanja ali nas pod smrečico osrečujejo samo velike škatle. Zame bistvo Božiča ni obdarovanje ampak družinske vrednote, zato ne razumem ogromnih in dragih daril, brezglavega zapravljanja v trgovskih centrih. Ne razumem hitrih kreditov zaradi praznikov, ne razumem tekmovanja, kdo kupi več in ne razumem bahanja o zapravljenem denarju. Veš, skrbi me predvsem to, da imajo ljudje zraven praznih denarnic na božični večer tudi prazna srca.

Sama še vedno MOČNO verjamem v božično čarovnijo, zato se pri nas božična jelka krasi 24.decembra in niti dneva prej. Zakaj? Ker samo tako ohranjam iskrice sreče in navdušenja v svojih in otrokovih očeh.

Do naslednjič,

Maja