Pa je končno prišel “ta veseli dan” ali “Taja odhaja v vrtec”. Resnično sem se res trudila, da bi bil čim manj stresen in za vse čimbolj čudovit. No, to sem dopovedovala sama sebi, ko sem ob pol šestih nehala spati in sem se premetavala po postelji, izpeljati to pa je bilo veliko težje. Ko se zdaj spomnim svojih dejanj in reakcij, sem sama sebi smešna in se ne razumem, mogoče pa res lahko za vse to KRIVIM nosečniške hormone.

Seveda je bilo treba iz našega jutranjega obreda narediti cel projekt. Najprej se zbudim jaz, se umijem, uredim, potem je na vrsti Kaja. No pa smo spet tukaj, spet tisoč vprašanj zakaj mora vstati, nerganje in jamranje ter izvajanje cele drame. Le po kom je to podedovala? Ko je bila napol zbujena in umita, sva uredili frizuro in šele takrat je bil čas za bujenje princese dneva.

Potiho vstopim v spalnico, da bi jo nežno zbudila, gospodična pa sedi sredi postelje, zbujena in se mi prikupno smeji. Ne, valda da nisem jokala, zakaj pa bi ne? Obrišem navidezne solze, jo dvignem v naročje in si želim, da bi imeli še vsaj en dan in potem še en in še en in še en. Ampak ne, treba je dvignit ritke, se uredit in šibat v vrtec. Njeno razpoloženje je bilo enako kot vsak dan, najprej je z zobno ščetko pobegnila v dnevno sobo, polizala odlično zobno pasto in mi še malo nagajala. Pozdravila je vse svoje igrače in ko je šla skozi igralni kotiček, sem imela občutek, da za njo piha burja ( če se razumemo ). Seveda se ne bo oblekla, ker je biti brez oblek najboljša možna izbira. S Kajino pomočjo mi jo je uspelo pripraviti, da si je celo pustila obuti čevlje – IN SMO ŠLE.

 

Zarad jutranjega showa sem malenkost pozabila na mojo žalost in skrbi in ker smo zamujale kot ponavadi, niti po poti nisem razmišljala več o tem. Dokler nismo parkirale na tistem usodnem parkirišču. Mitja nas je že čakal, da jo skupaj pospremimo ( saj vam pravim, CEL PROJEKT ), jaz z ogromnim cmokom grlu, Kaja čisto navdušena, ker gre njena sestrica KONČNO v vrtec, Mitja z mešanimi občutki, ona pa se suvereno zabava in smeji.

V vrtcu smo poiskali njeno omarico, jo preobuli v copatke in odprli vrata igralnice. Waaaa, čisto nov svet, poln igrač in poglej koliko otrok. Stala je pri vratih in z navdušenjem opazovala. Na hitro sem predala njene stvari in vsi smo se po najbolj hitrem postopku poslovili. Prepričana sem bila, da bo jokala, pa kaj jokala, da bo kričala, ona pa se ni niti obrnila, ampak je šla, pozdravit nove prijatelje in vzgojiteljice.

Zaprem vrata, pogledam Mitja in nisem najbolj dojemala kaj se je v tem trenutku dogajalo. Cel teden že delam dramo in se tožim, ona pa mi ponovno pokaže, da je VELIKA punca.

V vrtcu sem jo danes pustila dve uri in srečna ugotovila, da ni jokala in da je bila ves čas odlične volje. Celo predstavila jim je že svoje plesno znanje, to pa je dober znak. Srečna sem, ker je dobila čudovite vzgojiteljice in upam, da se bo še naprej tam počutila tako domače. Tako bom tudi jaz lažje prestala njeno uvajanje, ker ona s tem zgleda nima težav.

Do naslednjič,

Maja