Draga prijateljica, sorodnica, znanka ali samo mimoidoča. Vem, da ti na duši in jeziku leži ogromno besed, ki mi jih želiš povedati, kot mamici sveže rojenega otroka. Vem, da si polna dobronamernih nasvetov in da si želiš, da vem, kako močno sočustvuješ z mano, ker sem utrujena. Kakorkoli že, želim se ti zahvaliti in ti povedati, kako hvaležna bom, če boš razumela in kaj je tisto, kar v tem trenutku resnično potrebujem.

Prosim te, ne glej me s tistim pomilujočim obrazom, ki kar kriči po tem, da je moj izgled obupen. Vem, da imam podočnjake velike kot gora, a zadnje kar si želim je to, da me vsak, ki me vidi opomni na to, da danes že spet nisem spala. Ne sprašuj me prosim, če spimo, ker imamo dojenčka in več kot očitno je, da nismo Trnuljčice. Sploh pa – poglej me.

Vprašaj me,kako sem, kako smo se navadili in kako se počutim, kot novopečena mamica. Hvaležna ti bom za vzpodbudne besede, predvsem pa za to, če si boš vzela čas zame in mi podarila žensko družbo in več kot potreben klepet, ki ga res potrebujem.

Hvaležna ti bom, če se v mojem domu ne boš preveč ozirala na umazano posodo in velik kup perila, ki čaka na likanje, predvsem pa ti bom hvaležna, če ne boš pričakovala, da te bom pričakala s sveže pečenimi mafini, ampak se boš zadovoljila z instant kavo, kupljenimi napolitankami in z mojo družbo.

Če se srečava v mestu, v trgovini ali na sprehodu, me prosim ne glej, kot da sem padla z lune, ker so moji lasje že spet speti v kvazi figo, ki je bolj kot figi, podobna sračjemu gnezdu. Ali pa zato, ker me po dolgem času vidiš nenaličeno. Priznam, da bi bile besede nimam časa slab izgovor, zato ti bom povedala kar po resnici. Trenutno moje prioritete žal niso pred ogledalom in pri kotičku za make up. Preden se odpravim od hiše moram nahraniti, previti in obleči svojega dojenčka. Pripraviti previjalno torbo, še enkrat nahraniti in še enkrat previti, ker takšno pač je življenje z dojenčkom. Hvala, ker me ne opominjaš, da imam narastek in mastne lase –tega se še predobro zavedam, brez skrbi.

Vem, da te zanima ali dojim in glede tega imaš zagotovo veliko nasvetov ali pripomb. Vprašaj, prisluhni in ne obsojaj. Zavedaj pa se, da sem v zelo občutljivem obdobju in me pikre pripombe zabolijo, sploh pa ne želim poslušati, kaj se tebi zdi bolje za mojega dojenčka. Moje odločitve so takšne kot so, ne rabiš jih sprejeti, ne poskušaj pa jih spreminjati.

Če se ne javljam na tvoje klice ali ti ne odpišem, to niti slučajno ne pomeni, da te ignoriram, še manj, da te ne želim slišati in da sem jezna nate. To je zato, ker nimam pojma kje leži moj telefon, ko pa ga vzamem v roke in ti želim odpisati, je nekdo lačen ali pokakan. Še vedno te imam rada in še vedno se želim pogovarjati s tabo, a včasih žal ne zmorem takoj. Zato hvala, ker razumeš.

Moje življenje se je z dojenčkom malenkost spremenilo, vem da v tem trenutku nisem takšna, kot si me vajena, a to ne pomeni, da to nisem več jaz. Še vedno sem ista oseba, tista, ki si bo že čez nekaj časa ponovno vzela čas zase in zate. Tista, ki bo čez nekaj mesecev nase vrgla stare kavbojke in s tabo na poletni terasi spila koktejl. Tista, ki ti bo hvaležna, ker si mi v težkih trenutkih stala ob strani in me razumela.

Do naslednjič,

Maja