Nosečnica naj bi bila blaženo bitje, tako srečno in nasmejano s sijočimi očmi. Na nek način se celo strinjam, a za njo se ponavadi skriva kup nosečniških tegob in nevšečnosti. Čas nosečnosti nam prinaša številne spremembe na telesu in veliko je takih, ki se jih težko znebimo tudi kasneje – po porodu. Nekatere so tako splošne in znane, da o njih govorimo kot o čisto vsakdanjih stvareh, obstaja pa ENA, ki ji vse ženske zagotovo posvečamo najmanj pozornosti ali pa se o tej temi enostavno ne želimo pogovarjati. Bodisi, ker nas je sram ali enostavno zato, ker želimo tovrstno težavo pomesti pod preprogo. INKONTINENCA ali uhajanje seča ali pa tisti občutek, ko kihneš in lulaš hkrati. Se vam zdi smešno? Tudi meni je bilo, saj sem bla prepričana, da je to težava, ki prizadene starejše ženske, ne pa nas mlade. V prepričanju, da tega enostavno ni mogoče odpraviti, ker je to samo ena izmed starostnih težav, ki je normalna.

Dokler nisem po drugem porodu začela to doživljati tudi sama. Najprej sem vse skupaj pripisovala »stranskemu« učinku poroda. Bila sem mnenja, da temu ne rabim polagati posebne pažnje, saj je to vendar popolnoma normalno, telo se vzpostavlja v pravilno ravnovesje, mišice medeničnega dna so lene in bodo že začele spet delovati.

PA NISO IN NISO, jaz pa sem hitro po drugem porodu ponovno zanosila in težava se je v nosečnosti še samo poglobila. Kihanje in močno smejanje sta postali neprijetno opravilo, dnevni vložki pa nujno zlo. Takrat sem zagledala tisto rdečo luč za alarm, ki me je opozarjala, da se bo potrebno vzeti v roke, če ne želim predčasno postati »stara mama«.

Podučila sem se, da je to bolezensko stanje, ki ga je potrebno jemati resno. Sprejela sem dejstvo, da to ni nič sramotnega in da se z enako težavo sooča ogromno žensk, ki pa o tem žal še vedno molči. Ugotovila, da oslabljene mišice medeničnega dna ne skočijo same v prvotno stanje, ampak sem JAZ tista, ki jih moram s pravilnimi vajami spraviti v normalno stanje.

Zdaj se zagotovo vse pomislile na keglove vaje in na tistih sto stiskov na dan, ki jih baje lahko delaš kjerkoli. V avtu, ko spred semaforjem čakaš zeleno luč, na blagajni, pred računalnikom, v službi.. Pa je res tako enostavno? Zakaj potem vse ne počnemo tega in zakaj se potem ta problem sploh pojavlja?

Žal vas moram razočarati, da samo s stiskanjem mišic medeničnega dna ne vzpostavimo pravilne funkcije le – teh. Za vaje si je potrebno vzeti čas, tako kot si ga vzamemo za tek, fitnes ali druge vrste telovadbo. Najpomembneje pri vadbi za mišice medeničnega dna je to, da jih stisnemo in dvignemo ter zadržimo in šele nato sprostimo.  Mišice je potrebno aktivirati in ne samo brezglavo stiskati stokrat na dan ter živeti v prepričanju, da smo naredili ogromno. Zakaj svojemu telesu posvečamo toliko pozornosti in se ga trudimo čimbolj izklesati, pozabljamo pa na pomembne mišice in jih zanemarjamo? Tudi sama sem začela disciplinirano izvajati vaje, a to je vendarle dolgotrajen postopek in cilja zagotovo ne bom dosegla v kratkem času. Potrebna je disciplina in vztrajnost, prepričana pa sem, da me na koncu čaka veliko olajšanje.

Nisem človek novoletnih zaobljub, pa vendar si bom za leto 2018 postavila eno – MOČNEJŠE MIŠICE MEDENIČNEGA DNA in skrb za osveščanje čimveč žensk o pereči temi. Hvaležna sem za sodelovanje s podjetjem Hartmann, ki skupaj s svojo ambasadorko že nekaj časa osvešča o inkontinenci in upam, da bo tudi moj glas opogumil ali pa samo odprl oči ženski, ki se skriva za svojo težavo in sramežljivo molči.

Do naslednjič,

Maja