Pred natanko tremi leti, se je za naju s Kajo začelo najbolj pestro in nepozabno poletje. Večino najinega časa, sva preživeli ob morju, na izletih, prepotovali velik del naše lepe Slovenije in ena drugi ustvarjali dragocene spomine.

Takrat se nisva zavedali, da je to v bistvu najino zadnje poletje v dvoje, da je to najin zadnjič, ko sem sto procentno samo njena in zadnjič, preden je v najino življenje stopil nekdo, ki je danes za naju pomemben del EKIPE. Bili sva samo ONA IN JAZ, proti celemu svetu, močni, srečni in ena z drugo vsemogočni.

S Kajo sva bili precejšen del njenega zgodnjega otroštva sami, zato sva navezali poseben odnos, ki ga marsikdo težko razume, ali pa ga mogoče ne želi in s tem ni nič narobe, zato se s tem ne obremenjujem. Živeli sva v posebnem sožitju, ena drugi sva bili najpomembnejši člen v življenju in tisti trenutek nisva potrebovali ničesar in nikogar več. Umaknili sva se od vseh, si poiskali svoj prostor pod soncem in pričeli živeti sami. Skupaj sva preživeli zelo težke trenutke, se skupaj jokali, smejali, kričali in zvečer skupaj zaspali. Med seboj sva stkali zelo močno in posebno vez, ki je še danes neuničljiva. Bili sva zaveznici, najboljši prijateljici in šele na koncu mama in hči. Čeprav je bila Kaja majhna deklica, je čutila mojo žalost, srečo in v vsakem trenutku vedela, kdaj potrebujem objem njenih majhnih, nebogljenih rok. Zaradi vseh danih situacij se mi zdi, da je prehitro odrasla in zaradi tega bom imela vedno slabo vest.

Ljudje mi očitajo, da ji nudim preveč, da ji popuščam v napačnih trenutkih, da je razvajena ter, da sem jo spremenila v drugo Majo.

Pa kaj? Je to res tako slabo?? Predvidevam, da sem torej za njih jaz slaba oseba.

Mogoče je vse to res, a ona je bila vse, kar sem v tistem trenutku imela in bila je edina s katero lahko delim svoje stvari. To je torej slabo??
Veš kaj, ko jo zdaj pogledam, vidim lepo vzgojeno, prijazno, čutno in najbolj čudovito deklico na svetu, pa čeprav še ne pere perila, ne lika in si ne zna skuhati hrenovk.

Najino življenje danes je popolnoma drugačno, kot je bilo pred tremi leti. Vstopili sva na novo, bolj varno pot, se ustalili in uspelo mi je zanjo ustvariti topel in varen dom. Čeprav je zdaj potrebno več prilagajanja, več komunikacije in veliko več odrekanja, vem, da je srečna in to je tisto, kar je za mamo najbolj pomembno. Pa vendar mi večkrat potoži, da me pogreša, da me nerada deli in da si kdaj pa kdaj želi trenutkov samo za naju.

Pa kdo bi ji zameril.

Kljub lepemu življenju, ki ga imava, tudi mene večkrat daje nostalgija na tiste čisto najine sladke trenutke. Premalokrat si vzameva čas zase in želim si, da bi si ga v bodoče večkrat, pa čeprav samo pol ure, da v parku na klopci poliževa sladoled, se smejeva šalam. ki jih razumeva samo midve in sva prikupno smešni na svoj način.