To je stavek, ki ga velikokrat slišim, ko tarnam, da sem utrujena in brez energije. Ko je bila Taja še čisto majčkeni dojenček, priznam, da sem si velikokrat privoščila ta zavidljivi luksuz in sem brez slabe vesti spala takrat kot ona. Zakaj sem nehala? Ker so se začele počitnice in ker imam zdaj doma dva otroka. Enega, ki ga je potrebno uspavati in enega, ki točno takrat nujno nekaj potrebuje. Poznano?

Zdaj je moj počitek bolj aktivne narave, s kuhalnico po posodi ali v kopalnici med kupom perila. Čas je pač potrebno KVALITETNO izkoristiti kajne?

Včasih pa pride trenutek, ko ti ne preostane drugega, kot da zamahneš z roko in rečeš K*** GLEDA IN GREŠ SPAT VČERAJ NAPRIMER.

Kaji sem že zjutraj razložila, da gremo popoldan počivat, brez vprašanj in brez nadaljnje razlage zakaj in kako. Malo sem bila šokirana, ker se je takoj strinjala, ampak mislim, da ni najbolj dojela, kaj točno ji govorim. Ni pomembno, spale bomo.

Zdaj pa samo čakamo, čakamo, čakamo. Kaj že? Aja, da Taja začne zehati. In je, zelo hitro. Ampak takrat se je začelo. Najprej pogajanje s Kajo, ki zjutraj ITAK ni razumela o čem ji govorim. Hitro nama je uspelo skleniti kompromis, da v sobi bere knjigo ali pa se samo tiho igra. Aaaa, zmaga!
Taja je danes ( po čudežu ) hitro zaspala, sama pa sem počasi padala v tisti trans, ko že skoraj spiš, čisto bežno, tako da še zavedaš okolice, veš pa da so to zadnje sekunde. Naenkrat pa..

TELEFON

Pa ne no, kako mi je uspelo, da sem pozabila na najbolj pomembno stvar – izključiti telefon. Hitro šibam v dnevno, ga utišam, pomirim Tajo in že spet tonem v spanec. Ni trajalo dolgo, ko nad sabo začutim toplino diha, odprem oči in zraven postelje stoji Kaja – MAMI, LAČNA SEM.
Dvakrat globoko vdihnem, preverim, če sanjam in vstanem. Če bi bila otrok, prisežem da bi cepetala vse do kuhinje, a nisem, zato sem poskušala čimbolj mirno stopati v kuhinjo, narezala lubenico, jo trikrat vprašala, če potrebuje še kaj in potem hitro izginila nazaj v varno zavetje postelje.

In potem so srečno živeli, do konca svojih dni, bi se končala pravljica, ampak to ni bila pravljica in jaz nisem bila speča princesa, VSAJ DANES NE.
Ko je Kaja potešila lakoto, je morala priti nujno vprašat, če bi mogoče lahko risanko, me vprašat, če lahko gre lulat in če lahko spusti vodo, potem pa še enkrat, da ji »šteka« daljinec.

Ah ja, spanje mi danes pač ni usojeno. Dvigni rit in pusti, da vsaj otrok v miru spi. V mešanici čustev sem po poti iz spalnice jokala, se smilila sama sebi in se najmanj stokrat vprašala, zakaj se to dogaja ravno meni. Ko se človek malo umiri, hitro najde rešitev – KAVČ. Preberem kakšen dober blog, malo pobrskam po instagramu pa bo.
Potem pa…

MA – MA ,

kliče nežen glas iz spalnice. Saj res, zbudila si se.

Do naslednjič,
Maja