Razprava o tem, kdo ima najtežje delo je v mojih očeh že zdavnaj končana. MAMA je najtežji poklic na svetu, pa naj reče kdo kar hoče. Mama je delo, je poklic, je poslanstvo in je hkrati dar.

Mama je v službi vse dni v letu, ne pripada ji dopust, kaj še le bolniška. Čas za malico ni fiksno določen, nekje vmes imaš čas da vase hitro vržeš sendvič s poliko.

Dejstvo, da moraš majhnega človeka pripraviti na življenje, ga vzgojiti in ga naučiti kaj je prav in kaj je narobe se niti ne sliši tako težko. A realizacija je hudičevo težka. Pot do tja je polna ovir in vprašanj in nikoli zares ne veš, če si na pravi poti. V poplavi strokovnih člankov, ki govorijo o tem kako biti dobra mama se lahko hitro izgubiš in na koncu dneva nimaš pojma kaj delaš..Ja to je moja zgodba 🙂

Najprej previjaš pleničke, hraniš in ujčkaš. Potem postajaš drugačne vrste učitelj, naučiš ga hoditi, govoriti, se obnašati. Učiš ga o svetu, o ljudeh in o stvareh za katere nima pojma zakaj obstajajo. Kasneje si rama na kateri joka, si ušesa, ki prenesejo vse in si steber na katerega se lahko vedno nasloni.

Sama sem trenutno v verjetno enem najtežjih obdobij svojega življenja in materinstva. Naspala se nisem že dobrih sedem mesecev in za osebo kot sem jaz, ki NUJNO potrebuje osem ur spanca, da funkcionira je stanje OBUPNO!! Moje prehranjevalne navade so vedno slabše in občutek imam, da sem se naučila živeti od vode in svežega zraka 🙂 Taja je naporen dojenček, ki veliko joka in zahteva OGROMNOOOO pozornosti. Jaz pa po sedmih mesecih še vedno ne vem kaj ji manjka in nikoli točno ne vem kako ji naj pomagam. Mogoče se bo slišalo smešno, a občutek imam, da je naveličana vsakodnevne rutine in vedno iste face ( moje seveda). Ko narediva premik od hiše, ko se greva potepat je čisto drug otrok..nasmejana, zabavna..

Zvečer preden se spravimo spat se pri nas odvija cela drama. Ona joka..pa kaj joka…KRIČI! Jaz in Mitja si jo izmenično podajava iz rok v roke in ji poskušava pomagati na vse mogoče načine. Ona pa vztraja.
Težko je ohraniti mirne živce in ostati sočuten, ko se ti zdi, da si se znašel v brezizhodni situaciji. In ko se že dobro uro borim z malo “kričačko” na koncu sobe opazim majhno deklico, ki z žalostnimi očkami pogleduje proti meni in živčno grize nohte. Želi si, da bi sestrica nehala jokati, želi si, da mami nebi bila žalostna in bi ji prebrala pravljico za lahko noč. Takrat se mi oči napolnijo s solzami..tudi ona je še vedno otrok, ki nujno potrebuje mojo pozornost. Želi mi ugajati, obremenjuje se z mojim počutjem, ki pa zadnje čase res ni preveč pozitivno. Storila bi vse, da bi se njena mami boljše počutila. Prevečkrat pozabljam, da je kljub vsemu še vedno majhna in, da me potrebuje bolj kot kdajkoli prej.

Ne vem kdaj sem dovolila, da je pripeljalo tako daleč in kdaj sem se na poti izgubila. Ne vem kako se ji naj oddolžim.
Včasih zvečer..ko že spi, ležem k njej v posteljo,jo objamem in jokam. Jokam, ker imam slabo vest in jokam ker me je strah. Počutim se nemočno, počutim se, kot da mi vse polzi z rok.

XOXO