GREVA NARAZEN

GREVA NARAZEN

Poznaš zgodbo o dveh zaljubljenih dušah, o tem kako se spoznata, kako počasi stopata v zvezo in postajata vsak dan srečnejša?

Vsak začetek je lep kajne? Spoznavanje drug drugega, prvi zmenki, sramežljivi poljubi, pogovori dolgi kot svet in načrtovanje prihodnosti. Začetek je poln ljubezni, trebuh poln metuljčkov in niti za trenutek ne pomisliš, da bi lahko bilo kdaj slabo. . Na začetku zveze noben izmed njiju nima pojma kaj je prepir in kaj so nestrinjanja, njun svet je popoln. Čez čas se pojavijo prve ovire , ki jih začneta počasi preskakovati – še vedno nič drastičnega, majhni prepirčki, ki niso vredni omembe. Počasi spoznavata kako pomembno je sprejemanje kompromisov in da zveza ni vedno polna rožic ter da se je potrebno vztrajno pobirati in z roko v roki stopati naprej. Žal pa se velikokrat zgodi, da je vzponov in padcev vedno več in nista jim več kos, zdi se jima, da ne zmoreta več, ljubezen pa počasi odcveti. Vsakodnevna rutina jima naenkrat začne povzročati nemir, malenkosti, ki so se jima včasih zdele ljubke, pa postanejo neprijetne in naenkrat gresta en drugemu na živce. Poznano?

Vse partnerske zveze žal nimajo srečnega konca in včasih je GREVA NARAZEN edini pameten in premišljen izhod. Linija od ljubezni do sovraštva pa je zelo tanka, zato je premišljenost v takem primeru zelo pomemben dejavnik, še posebej če so v zgodbo vključena majhna bitja, ki niso odgovorna za dejanja nas odraslih.

Razpad družine je težka in boleča izkušnja, mogoče celo najtežja v mojem življenju. Občutek imaš, da se ti je porušil svet, da nikoli več ne boš našel prave poti, globoko v sebi pa trpiš in razmišljaš. Strah te je, kako bo to sprejel otrok, ki mu je družina še do nedavno predstavljala edino varno zavetje. In če je težko in žalostno za odraslega, si lahko mislite kaj se plete v otroških glavah?

Za odločitev, da nista sposobna več živeti skupaj, NIKOLI ni odgovoren otrok. Zato uredita vsak svoje stvari, otroku pa vse skupaj poskušajta narediti čim manj stresno. Vem, sliši se krasno kajne? A žal je to, vsaj na začetku hudičevo težko, verjetno celo nemogoče. En do drugega začenjata gojiti neko čudno vrsto sovraštva, ki je nikoli ne bom razumela. Začenjata igrati umazane igre, en na drugega zvračata krivdo, okrog sebe pa treseta slabo voljo in nemir. Prizadeta sta in krizo prežvekujeta vsak na svoj način, brez ozira na to kako vajin otrok trpi. Izrečeta si nešteto besed, ki bolijo in en drugemu povzročita globoke duševne rane. Kako neumen in nepremišljen je človek, ki se počuti nemočnega.

Vsak dan, ko mora otrok čutiti bolečino zaradi razhoda in vsak dan, ko je otrok vključen v umazane igre je PREVEČ!

Pomislimo kdaj kaj razmišlja malo bitje? Pomislimo kdaj, da se otrok počuti krivega? Se zavedamo kako močan pečat mu pustijo naša dejanja?

Veliko lepše in lažje za vse bi bilo, če bi ljudje danes razmislili, preden začnejo živčno vojno za obstanek. Četudi ne živita več skupaj, otrok od vaju pričakuje, da sodelujeta, želi da se pogovarjata in da sta srečna. SKLEPAJTA KOMPROMISE, POGOVARJAJTA SE in predvsem SPOŠTUJTA SE. Poskusita se izogniti sodišču in sklepom socialnih delavcev – kdo sploh so oni, da bodo odločali o prihodnosti vajinega otroka?
Starši smo tisti, ki smo odgovorni zanj in starši smo tisti, ki najbolj razumemo njihove želje in potrebe.

Hej, včasih sta znala živeti skupaj, včasih sta se imela rada in vedno vaju bo vezala ista stvar – VAJIN OTROK. Ni to dovolj močen razlog, da preteklost pustita za sabo?