Odkar sva z Mitjem svetu sporočila veselo novico, da se naša družina veča za enega člana, sem na vseh korakih deležna različnih mnenj in komentarjev, ki jih ljudje “prijazno” delijo z menoj. Veliko ljudi ne razume, zakaj je to sploh potrebno, nekateri celo to NA GLAS vprašajo. Zakaj, kako to in ali ni bilo dovolj?

Če smo čisto iskreni, me mnenje drugih sicer ne briga najbolj in se ponavadi požvižgam nanj, razjezi pa me dejstvo, da vsi ostali o mojih zmožnostih in željah vedo več kot jaz sama. Ugotavljam tudi, da ima veliko ljudi jasnovidne sposobnosti, saj mi vsi veselo in do pike natančno napovedujejo naše življenje od marca naprej. Bojda nas čaka psihološki in finančni propad, neuspeh pa je ZAGOTOVLJEN. Na začetku so se mi besede vtisnile nekam globoko v srce in so me bolele, zdaj se ob njih samo še zabavam. Zakaj? Ker so to neumna vprašanja in ker so to nevmesni komentarji.

Uf, pri vas bo pa NAPORNO!

Nujno boš potrebovala pomoč, sama ne boš zmogla.

Kako to, da sta se odločila za tretjega, nista dva dovolj?

Zdaj bo Taja na stranskem tiru, ker bo za njo dosti manj časa.

To je zdaj moderno imeti tri otroke?

Sama sem od nekdaj spoštovala odločitev vsakega posameznika, pa četudi se mi je le-ta zdela absurdna in ni bila v skladu z mojimi načeli. Ne vtikujem se v življenja drugih, še najmanj pa me NE BRIGA, koliko otrok bo imel kdo. To je intimna stvar vsakega posameznika, še posebej v naši družini, ki je za razliko od večine malenkost bolj pisana. Mogoče ravno zato toliko težje razumem, od kod si ljudje jemljejo pravico, da mi brez slabe vesti vsiljujejo svoje mnenje. Ne čutim se dolžno, ljudem polagati račune glede najinih odločitev, niti ne želim vplivati na njihovo mišljenje, želim pa z vami deliti svoje občutke glede VELIKE DRUŽINE.

Priznam, da me je bilo na samem začetku strah, v glavi se mi je pretakal koktejl misli in čustev, pa sem vendar na koncu vedno prišla do enake ugotovitve:

Tretjega oz. NAJINEGA DRUGEGA otroka sva si oba ŽELELA, zavedava se, da naju čaka nekaj PESTRIH naslednjih let in veva, da bodo nekatere stvari občutno drugačne. Neprespane noči so zadnje leto postale rutina in ko se zjutraj s poljubom posloviva napol v snu, se samo še smejiva. Otroška trma in jok je del najinega vsakdana, ki ga boma pač podaljšala za nekaj let. Čas zase bova VEDNO našla in to je najina zadnja skrb.

Nobene od velikih punc ne bova zapostavljala, ker bova v to, da bodo vsi otroci enaki, vložila NAJVEČ ENERGIJE. Na vse to ne gledava kot na breme, tega se veseliva, to je najina sreča in to je poslanstvo, ki sva ga izbrala. Trdno verjameva drug v drugega in sva prepričana, da bova skupaj zmogla čisto vse. Za to ne bova najemala nobene hišne pomočnice, babicam ne bova dozidala sobe v kateri bi sobivala z nami, ker sva dva odrasla človeka in sva dorasla danemu položaju. Ja, prišel bo dan, ko bo šlo vse narobe, ko bo težko, ampak a ni tudi z enim oziroma z dvema otrokoma včasih TEŽKO? Vsi smo v istem zosu in vsi imamo približno enake težave, se strinjate? Seveda bo kak dan naporno in včasih bom srečna že, če mi bo uspelo vse pravočasno pripeljati v šole in vrtce. Mogoče bo včasih šlo le za boj za preživetje, a ena stvar je sigurna – SREČNI BOMO.

Čez deset let se nebom ozirala nazaj in se spraševala, zakaj si nisem upala ter kako bi bilo imeti veliko družino. Ne zato, ker je moderno, zato, ker tako čutim. Čez deset let bom srečna sedela za veliko mizo s svojo VELIKO IN GLASNO DRUŽINO, ter se z nasmehom na obrazu spominjala besed ljudi, ki niso verjeli vame.

 

Do naslednjič,

Maja