Življenje je na vseh frontah nepredvidljivo, na pot nam postavlja ovire in nam nalaga preizkušnje. Na tak način se učimo, rastemo in se začnemo zavedati kaj je prav in kaj ne. Noben človek na svetu ni popoln in čisto vsak od nas ima preteklost polno napak ali napačnih odločitev. V tem smo si enaki en drugemu, loči pa nas dejstvo, kako stvari dojemamo oz. kako jih razumemo. Je odločitev, zaradi katere smo padli, napačna odločitev ali smo jo vzeli kot šolo za življenje.

Razhodi partnerskih zvez, predvsem pa razpadi družine, so ena izmed težjih, če ne celo najtežjih izkušenj v življenju. Spoznaš partnerja, se noro zaljubiš, si začneš ustvarjati dom in družino. Zaživiš in v nekem trenutku ugotoviš, da te duši, da ne zmoreš in da nisi srečen. Poskušaš najti rešitve, se boriš sam s sabo, z drugimi, a te vsaka pot na koncu pripelje do točke, ko ne znaš več naprej. Znajdeš se pred dilemo ali žrtvovati svoje življenje, trpeti in požirati vso slabo, samo zato, da rešiš družino ali pa sprejeti odločitev in oditi.

Bila sem tam in sprejela sem odločitev ODITI.

Bila je prava je odločitev in nikoli je ne bom obžalovala. Podpiram in razumem vse, ki imajo razloge za razhod, vse ki se trudijo a jim ne uspe in se na koncu odločijo, da poskusijo živeti drugače. Dragi moji, vse razumem. Nikoli pa ne bom razumela, zakaj kaznujete svoje otroke in zakaj dovolite, da vaši odnosi prerastejo v tako močna sovraštva, katerih posledice čutijo otroci, vnuki in najbližji člani družine.

Vse to sem. Vnuk ločenih dedkov in babic, starš, ki se je odločil oditi in vzgajati ločeno in na koncu še partnerka moškemu ločenih staršev.

Pred vsako zabavo se sprašujem, koga lahko povabim, kdo koga mara in kdo koga ne. Načrtujem dvojne zabave in vsakič sem žalostna, ker ne razumem. Ne morem, pa tudi nočem razumeti.

Ker sem sama sposobna sedeti z očetom svojega otroka ob rojstno dnevni torti, ko piha svečko.

Ker sem sposobna iti z njim na kavo in se pogovoriti o vseh tegobah, ki pestijo najinega otroka.

Ker sem sposobna skupaj z njim stati ob svojem otroku ob njegovih najpomembnejših dogodkih.

Ker ga lahko pokličem, ga prosim za uslugo in mu nenazadnje tudi potarnam, ko mi otrok povzroča sive lase.

Ker sva sprejela odgovornost biti starša in sva zamere in sovraštvo pokopala v prid najinega otroka.

Ker bom tudi takrat, ko odraste sposobna biti vedno tam, ko me bo potrebovala.

Dragi ločeni starši,

Ste se kdaj vprašali, kako se počuti vaš otrok, ko vaju OBA potrebuje ob sebi, vidva pa s svojim otročjim obnašanjem nista sposobna stopiti ob njega?

Ste se kdaj vprašali, kako se počuti, ko posluša vajine grožnje, podtikanja in grde besede?

Ste se kdaj vprašali, kako se počuti, ko ste zavrnili njegovo vabilo za pomemben dogodek v njegovem življenju, samo zato, ker ne marate prisotnosti bivšega partnerja?

On je vaš otrok, del vas. Nekdo, ki ste mu dali življenje, ga vzgajali in ga kasneje poslali v svet. Nihče na svetu ne more nadomestiti vaših otrok –NIHČE! Je res vredno, da ga nekoč izgubiš zaradi svoje nespametnosti?

Vlagati v družino in odnose je nekaj, kar nas bogati. Družina je temelj vsega in kdo sploh smo, če jo izgubimo? Pustite sebičnost ob strani in se ozrite okrog sebe. Svet je lep, če smo si ga sposobni pravilno skreirati. Za vsa trpljenja, ki si jih povzročamo, smo odgovorni čisto sami in mogoče je danes pravi dan, da začnemo znova.

Se beremo,

Maja