Sedem let? Je to res mogoče, da je že sedem let z mano in da že sedem let s ponosom nosim najlepši naziv, ki mi ga je namenilo vesolje?
Danes je dan obujanja spominov in pred očmi se mi je zavrtel dan izpred treh let, ki je bil tako zabaven in tako nabit z domišljijo, da ga enostavno moram deliti z vami.

Spet ena tista bedna nedelja in spet sem delala do petih zjutraj. Komaj sem čakala, da pridem domov, da se počim v posteljo, si odpočijem in da se lahko čez par ur vsaj približno spočita, posvetim svoji mali deklici. Zdelo se mi je, da sem pravkar zaspala, ko naenkrat zaslišim topotanje majhnih stopinj in naenkrat stoji nad mojo glavo in me opazuje.

Oooo Kaja ne no..daj mi lepo prosim še eno uro spanca. Obrnem se na drugo stran in poskušam zaspati naprej. Naenkrat pa mi dva mala prstka odpirata veke.
Pa saj to ni res pomislim in se na koncu le vdam v usodo. Z napol priprtimi očmi sedem na rob postelje in še vedno upam, da samo sanjam.

»Kaja, zakaj ne pustiš, da bi mami še čisto malo spala? »

»Oprosti mami, ampak kaj si pozabila kateri dan je danes?« Čisto zmedena začnem razmišljati kaj za vraga je danes za en dan? Sem po napornem tednu spet pozabila, da sem ji kaj obljubila? Ima kdo rojstni dan pa spet ne vem? Niti sanja se mi ne kateri dan je..sicer pa je še jutro, spala sem dobri dve uri in niti približno še ne funkcioniram, zato se mi pol oprosti.

»Kaj pa je danes Kaja?«

»Mamiiii halooo, moj poročni dan. Princ in podaniki me čakajo, jaz pa še vedno nimam obleke in nisem še urejena«

V tistem trenutku nisem bila sigurna ali sem šokirana ali pa mi je samo smešno. Vem samo to, da prvič slišim za to in da vabila zagotovo nisem dobila. In ker sem vedno bila ena tistih, ki svojemu otroku ugodi v vsaki njegovi nori zamisli, sem vstala in začela pripravljati poročni dan svoje male princese.

Najprej obleka..kje naj dobim poročno obleko za tri in pol leta staro deklico? Pobrskam po škatlah s pustnimi kostumi in najdem popolno princeskasto obleko, tako z veliko bleščicami in volančki. Oblečem se svečano, kot se za mamo neveste spodobi seveda, malo gospodično pa uredim čisto po njenih željah. Rdečilo na lička, lasje sveže oprani in počesani, nohtki pa urejeni in bleščeči. Še zadnji popravki in potem naju kočija s samorogom odpelje daleč za devet gora in devet voda.

Vse je potekalo po planih, postala je prava princesa, preživela je kronanje, jaz pa sem postala častna grajska plesalka, ker za kuharico baje nisem.Nisem bila takoj prepričana, da vem kakšne so moje naloge, a živeti na gradu..že to je nekaj. Bodi tiho in sledi navodilom.

Takšni in podobni trenutki so nama lepšali dneve in če me kdo vpraša, če bi jih ponovila..še stokrat, če bi bilo mogoče. Čeprav je bilo na trenutke težko, žalostno in je izgledalo brezizhodno, sva skupaj premagali nešteto ovir in mogoče je ravno zato najin odnos tako zelo poseben.

Danes je prvošolka, ki zardeva ob misli na fanta iz razreda in deklica, ki si že sama prebere pravljico. A zame..zame bo vedno majhna svetlolasa punčka s prikupnimi kodrčki in najlepšim nasmehom.

Zaljubljena sem v njeno veliko mero domišljije, v njeno iskrico v očeh in v njen odrasel ter odgovoren pogled na svet. Želim si, da v sebi za vedno ohrani vsaj delček otroka ter da pogumno in z dvignjeno glavo stopa naprej.

Draga moja..VSE NAJBOLJŠE.