Se kdaj vprašaš, kakšen bi bil svet, če bi vsi sprejemali ljudi točno takšne kakršni so? Se vprašaš, kako bi izgledal svet, kjer bi se vsak brigal zase in bi pustil sočloveka delati in razmišljati na njegov način, brez nepotrebnega obsojanja in zgražanja? Jaz se, VELIKOKRAT. Pa vedno pridem do enakega odgovora – ŽAL MI JE, VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Okolica se hrani s tem, ko te obsoja, ko za tvojim hrbtom pljuva po tebi in se “obesi” na vsako tvojo besedo ali dejanje, jo obrne in ti pove, da nimaš prav. Ljudje smo drugače misleči in prav je tako. Vsak ima svoj pogled na svet, vsak starš vzgaja po svoje in vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Zakaj gledaš skozi sosedovo okno in komentiraš obnašanje njegovih otrok, ne opaziš pa, da se je tvoj pravkar obesil na luč in se obrnil na glavo? Zakaj sodiš človeka po njegovih običajih in zakaj si mu drzneš reči, da je čuden, samo zato, ker nekaterih stvari ne počne tako kot ti.

No, tudi jaz sem tista “ta čudna”, ki je velikokrat deležna obsojajočih pogledov, obračanja z očmi in tista,ki po mnenju ostalih življenje slika z napačno temparo.

Jaz sem tista, ki je začela gosto hrano uvajati šele pri šestih mesecih otrokove starosti in nisem takoj otroku v roke postisnila pečene kure in praženega krompirja. Dojila sem do enega leta in še vedno ji ne dajem za piti soka. Moja obsedenost s hrano je dosegla višek, še huje pa je to, da nisem upoštevala navodil drugih in sem si drznila delati po svoje. Predlagam, da prodamo svoje hrbtenice in pustimo, da nas vodijo, sami tako ali tako ne zmoremo ničesar.

Ko gremo ven in je zunaj toplih 20 stopinj, brez vetra in padavin, otroku na glavo ne dajem kape ali traka in kar izzivam usodo, ter prosim vesolje, da moj otrok zboli. Namreč, ko mine mesec avgust je nujno potrebno otroke obleči v flis pajace in jih s šalom zaviti tako, da jim vidiš samo oči. Prosim vas lepo, drugače otrok zboli, ker v trenutku ko prideš v hišo jim začne teči z noska in EVO, zdaj pa imaš, kaj pa ga tako razgaljaš.

Med drugim sem tudi tista “čudakinja” ki je svojemu otroku omejila število igrač in v najbolj odmaknjen predal skrila vse kar ima gumbe in poje. Malo tudi zaradi sebe – priznam, ker mi takšne igrače parajo moje dragocene živce. Igrače sem namesto v velike zaboje, zložila na poličke, nekatere celo na pladnje in hočem, da moj otrok pospravlja, ko neha uporabljati določeno stvar. Le kdo bi me razumel. Kako sploh lahko to pričakujem od tako majhnega otroka? Z otrokom se pogovarjam na sočuten način in mu poskušam na prijazen način razložiti, da se krožnik ne meče po tleh. Ne kričim in ne vladam, a ker je to baje najbolj normalno, ker samo takšen jezik otroci razumejo, sem čudna. Hja, kaj pa vem, jaz vzgoje drugih ne komentiram, niti me njihov princip ne zanima, zato težko sodim.

Jaz sem tista “ta čudna” , ki si želi praznike preživeti v varnem zavetju NAŠEGA DOMA in božičnega večera ne želim deliti z nikomer drugim, kot samo s partnerjem in otroci. Kako lahko sploh pomislim na to, da ne bom cel dan tekala okrog in celotni širši družini pomagala krasiti smreke, pojesti ogromne količine bifteka PRI VSAKEM in bom raje doma poslušala božične pesmi, z umazanim predpasnikom plesala po dnevni sobi in zraven pekla kekse. Potem bom skupaj s svojimi najdražjimi okrasila jelko in se do onemoglosti žgečkala in stiskala na kavču. Čisto nerazumljivo, vem, zato se čudim sama sebi, da od svoje norosti še nisem zblaznela.

Jaz sem tista “ta čudna”, ki ne dovolim, da mi okolica vzgaja otroke in zahtevam, da se pri njih upoštevajo MOJA PRAVILA. Pa kako??? Včasih je otroke vzgajala cela vas, jaz pa zdaj si izmišljujem neka nova pravila in želim poteptati vse, kar so delali ljudje pred nami.  Iz vsake zabave odidemo prvi, ker mi je tam ponavadi dolgčas in si ZA IZGOVOR vzamem otroke, ki bi naj šli spat ob osmih. Čudno, še bolj čudno, najbolj čudno. Ko pa mi kaj ni prav, pa sem še predrzna in svoje mnenje povem na glas. No, tega se včasih ni delalo, modro molčiš in požiraš kar ti drugi velevajo.

Brez težav priznam, da bi me bilo včasih lažje nositi kot prenašati, priznam, da sem daleč od popolnosti in tudi moji otroci niso popolni. A naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez napak. NIKOLI pa ne bom pogledala v tvoj krožnik in komentirala tvoje “hladne juhe”, stojim za svojimi načeli, tvoja me ne brigajo.

Morda sem res čudna, ker ne hodim naravnost po poti, ker iščem bližnjice in zavoje. Mogoče sem res čudna, ker si želim drugačnih stvari, kot ostali, ker sem včasih preveč direktna in ker povem kaj mislim. PA KAJ! Globoko v sebi čutim mir, ker delam, kar mi pravi srce.

 

Do naslednjič,

Maja