Človek se v vsakodnevnem življenju sooča z nešteto različnimi, če želite: drugačnimi ljudmi. Drugače mislečimi, nervoznimi, odmaknjenimi,nestrpnimi. Razmišljam če morda nestrpnost postaja nov nacionalni šport ali pa jo predlagamo kar za olimpijsko disciplino. Opažam, da ljudje dandanes ne znajo počakati, vse hočejo doseči v trenutku, prijaznost pa je vrlina redkih ljudi – ŽAL.

Kaj se je zgodilo tokrat?

Bil je čisto običajen dan, komaj sem čakala, da Tajo poberem v varstu in lahko skupaj šibava po opravkih in končno domov. Parkiram avto pred trgovskim centrom, odprem prtljažnik in začnem iz njega vlečti najino mini prevozno sredstvo ( beri voziček ), odprem vrata na Tajini strani, da se medtem, ko pakiram ne kuha v vročem avtu -logično ne?
Verjetno ni potrebno posebaj poudarjati, da ko se odpravim z otrokom v trgovino je skoraj nemogoče, da bi bila v trenutku spakirana iz avta, ker ponavadi potrebujem par minut, da vse spakiram v voziček in preverim, da česa ne pozabim. Tudi tokrat ni bilo popolnoma nič drugače, le to, da je Taja spala in sem jo poskušala še čimbolj mirno prestaviti iz sedeža v voziček. Že takoj sem opazila avto, ki je zapiral cesto in izgledalo je kot da nekoga čaka, ampak čisto iskreno temu res nisem polagala posebnje pažnje. Naenkrat pa slišim razburjen glas:

ČUJEŠ TI, KAK DOLGO ŠE TI MISLIŠ OTROKA IZ AVTA PAKIRAT?

Obrnem se okrog in ugotovim, da so besede namenjene meni. PROSIM???? Vem, da sem za trenutek zasedla dve parkirni mesti, ampak res samo za trenutek in v tem enostavno nisem videla velike težave.

Gospoda prijazno ogovorim in mu povem, da ima par metrov naprej ( beri nasproti mojega avta ) prosto parkirno mesto in da naj mirno parkira tam, da me ne bo čakal.

POSLUŠAJ ZDAJ TI NJO, ZDAJ MI BO PA ŠMRKLA ŠE GOVORILA KJE NAJ PARKIRAM.

No potem mi je pa zavrelo. Kot prvo nisem nobena ŠMRKLA in ne dovolim, da nekdo kriči na mene, ter name meče svojo slabo voljo. Kot drugo : NE TIKAJ ME, četudi imava 30 let starostne razlike!!!
Klub svojemu besu poskušam mirno reagirati, nakar se “prijazni” gospod odloči, da začne pritiskati na hupo in se še bolj neprimerno obnašati.

Z glasnim hupanjem je načel zadnji košček mojega potrpljenja, tudi jaz imam svoje meje in tukaj so bile močno prestopljene. Stopim do avta in mu nič kaj prijazno razložim, da je njegovo početje skrajno neprimerno in naj takoj preneha, ker s tem še samo zavlačuje in mi BUDI OTROKA.

Mimogrede, veš kaj se zgodi z mamo, ki že nekaj mesecev nima zavidljivega spanca in ki ji je dragocena vsaka minuta dneva, ko njen otrok počiva?? NOČEŠ VEDETI!!

Stanje je postalajo vedno bolj napeto, ljudje so se obračali in radovedno opazovali dogajanje, jaz pa sem na hitro zmetala stvari in se čimprej umaknila iz prizorišča.

Moram priznati, da je bil gospod zelo vtrajen in ni prenehal klevetati in se pritoževati, ko sem mimo njegovega avta potiskala voziček pa mi je namenil še kar nekaj “prijaznih” besed.Za trenutek mi je bilo vseeno,vse kar sem čutila je bila globoka jeza, priznam pa, da sem bila kasneje precej žalostna. Saj ne pričakujem, da me razume in ne pričakujem, da se name gleda drugače samo zato ker imam dojenčka in ne trdim, da imam zato drugačne pravice.

Pa vendar se vprašam kam se je skril čut za sočloveka, kje je spoštovanje in kdaj je strpnost zapustila ljudi?