Prazniki, ki so za nami nikoli niso bili ravno zapisanimi med mojimi najljubšimi dnevi. Vsako leto znova obolevam nad prepolnimi mizami hrane, ki mojemu občutljivemu trebuhu povzročajo obupne slabosti. Obupujem nad polno košarico pobarvanih jajc, ki jih nihče ne je in na koncu romajo na kompost. Nikoli ne bom razumela zakaj tri vrste potice, zakaj toliko hrane, in zakaj takšne ceremonije glede te preljube »blagoslovljene« hrane. Saj ne rečem, kot otrok sem rada nesla košarico polno dobrot k tako imenovanemu žegnu, a vedno bolj kot odraščam, vedno težje razumem. Občutek imam, da danes za nekatere to predstavlja modno revijo v novih plaščih, po hišah pa navadna požrtija brez konca in kraja, daleč od verskega običaja.

No..pa da ne bom narobe razumljena, nič nimam proti Veliki noči in občudujem ljudi, ki tako vestno nadaljujejo in prenašajo ta običaj na mlajše generacije. Ampak dajte mi razložit..zakaj pretiravamo???
Kje je smisel tega, da toliko hrane zmečemo vstran samo zato, ker je pač takšna navada, medtem ko na svetu stotine ljudi hrepeni po koščku kruha. No..to je tisto, česar ne razumem in verjetno tudi ne želim razumeti.

Smo prepričani, da nismo še enega praznika spremenili v marketinški trik in ga zmaterializirali do skrajnih meja? Se vam zdi normalno oz. nas običaj uči, da se moramo za Veliko noč na veliko obdarovati? Otrokom se kupujejo tricikli, avtomobilčki na akumolator ter igrače večjih razsežnosti.
Priznam, da nikoli nisem prebrala Svetega pisma, a prepričana sem, da nas vera tako NE UČI.

Sama ne praznujem Velike noči, ne nosim k žegnu in tega tudi ne učim svojih otrok. Vse kar storimo je to, da pobarvamo jajca in izdelamo kakšnega papirnatega zajčka. No, zdaj me pa linčajte.

Takšen je pač naš način življenja in ostaja takšen ne glede na to, kako o tem razmišlja okolica. Vse kar imajo moji otroci od slavne Velike noči, je velika količina čokoladnih dobrot in ogromne količine sladkorja. Enkrat julija, ko bom čisto slučajno spet pospravljala »prepovedano« omaro s sladkarijami, bom ponovno v koš metala enormne količine čokoladnih jajčk..ah ja, vsakoletna rutina pač.

Mogoče se mi samo zdi, pa vendar opažam, da ljudje še vedno vse praznične dneve namenijo temu, da brezglavo tekajo od hiše do hiše in nabirajo ter štejejo žegne. V enem dnevu obiščejo vse sosede in sorodnike, zvečer pa se utrujeni vlečejo do postelje. Pa zakaj je to tako pomembno?
V času, ki tako prehitro teče, sama praznični čas raje namenim svoji družini in mi je pomemben samo čas preživet z mojimi najljubšimi osebami.

Najbolj smešne pri vsem tem pa so mi »zaobljube«, ki jih večina izreče medtem ko vase tlači že desetih kos šunke. Danes še jejmo, jutri pa sigurno začnem hujšati. Fantastično..fitnes centri bodo ponovno nabito polni, dvorane skupinskih vadb pa bodo pokale po šivih, ker zdaj pa res začnemo. Velika noč je naslednja velika prelomnica, takoj po novoletnih zaobljubah. Tako da, da tisti, ki še vedno niso začeli uresničevati zadanih novoletnih zaobljub, jih pa zdaj gotovo bodo. Ja pa ja..saj še sami sebi ne verjamemo, ali pač?

SMEŠNO??? Mogoče..ali pa samo blazno ironično.

V bodoče si želim, da bi Veliko noč praznovali malce bolj prijazno ali pa zdravo, da bi otrokom v vrečko zraven čokoladnega zajčka dodali banano ter da bi bili malenkost bolj preudarni glede količine hrane.
Skromne želje pač.. mogoče pa bomo ljudje nekoč dojeli, da sreča ni praznična miza polna dobrot, ter da se statusni simbol ne odraža po količini spečene potice. Sreča je to, da imamo zdrave in zadovoljne otroke, sreča je, da se imamo radi in smo skupaj in sreča je, da nekomu pokloniš sebe. Pa saj to nas uči vera kajne??