Imaš kdaj občutek, da je tvoj otrok pretirano prilagodljiv, da svoje lastne potrebe in želje postavlja na stranski tir in jih sploh ne upošteva več? Vedno bolj poskuša ravnati tako, da bi ustregel drugim, ti pa se vztrajno trudiš, da bi se začel malo bolj ceniti in bi sebe in svoje potrebe večkrat postavil na prvo mesto.

Vsi si želimo samozavestnih in zadovoljnih otrok in vsak starš po svojih najboljših močeh počne tisto kar misli, da je za njegovega otroka najbolje. Prepričani smo, da vse počnemo prav in zato se znajdemo v popolni temi, ko ugotovimo, da je naš otrok nesamozavesten, se ne zna postaviti zase in v prid drugih zanemarja svoje interese.

Sama zelo dobro vem, kakšen je občutek, ko prideš do takšnega spoznanja. Počutiš se nemočnega, najprej obsojaš okolico in krivdo iščeš vsepovsod drugod, samo pri sebi ne. Kasneje poskušaš težavo pomesti pod preprogo in se tolažiš, da je samo prehodno obdobje. Potem pa se vzameš v roke in začneš iskati razlog za težave, da lahko najdeš rešitev.

Prebrala sem nešteto strokovnih člankov, iskala primerne knjige, pa še mi vedno ni bilo jasno, kaj počnem narobe, kako naj pomagam svojemu otroku, ki ima več kot očitno problem. Ko med množico zapisov nekega dne naletim na strokovno literaturo o AVTORITARNEM VZGOJNEM STILU.

KAJ JE AVTORITARNI STIL VZGOJE?

Je način vzgoje, kjer je temeljna lastnost podrejanje staršem. Starši otroku postavljajo stroge zahteve, ki bi jih naj otrok brezpogojno izpolnjeval, če ne sledi KAZEN. Zahteve staršev so izjemno visoke, medtem, ko je dojemanje otroka zelo nizko. Želijo si, da otrok čimprej odraste in postane njihova kopija. Posledica tega je nezadovoljen, nesamostojen otrok, ki preneha strmeti za svojimi potrebami.

Preberem prvič, preberem drugič, tretjič že s solznimi očmi in doživim AHA EFEKT.
Kaja je bila ves čas deležna strogih zahtev in omejitev, od nje sem zmeraj pričakovala preveč. Stroge, nesmiselne in včasih neutemeljene meje brez ozira na njeno zrelostno stopnjo. Če zahteve niso bile izpolnjene je sledila kazen, nikoli prisilna, nikoli fizična, a bila je kazen. Kazen, ki je nikoli ni ničesar naučila in kazen, ki je bila samo dokaz moje moči in nadvlade nad njo. Kazen, ki je iz nje naredila otroka, ki bo storil vse, samo da bo ugajal in da nebo kaznovan.

Zakaj sem ravnala tako? Ker so me tako naučili, ker je bil to edini način vzgoje, ki sem ga poznala in sem bila tudi sama vzgojena tako. Bila sem premlada in premalo osveščena.

Danes ravnam drugače in ji puščam ogromno svobode. Z njo se veliko več pogovarjam, poslušam njene želje in jih poskušam smiselno uresničevati. Postavljam meje, a vedno utemeljene, pri tem pa vedno upoštevam dejstvo česa je, glede na starost sposobna in od nje ne zahtevam nemogoče. Sem veliko bolj sprejemajoča, pa vendar zahtevam lepo vedenje in upoštevanje pravil. Najin odnos je bolj ljubeč in topel, Kaja pa se počuti varno in sprejeto. Vsak trenutek ve, kaj od nje pričakujem, pa vendar vedno ve, da nebo nič narobe, če kdaj kaj ne bo tako kot bi moralo biti. Najbolj pomembno pa je, da se je naučila postaviti zase, da sama sebe bolje sprejema in sebe v pravem trenutku postavi na prvo mesto.

Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi ravnala drugače, ker pa ga ne morem, poskušam popraviti storjene napake in ves čas pozitivno sama sebi prigovarjam NIKOLI NI PREPOZNO.