Če bi mi sedem let nazaj, ko je bila Kaja še dojenček, nekdo rekel, da bom imela tri otroke, bi se mu od srca nasmejala. Takrat resnično nisem čutila potrebe po veliki družini in po polni hiši, hkrati pa si nisem znala predstavljati, kako lahko več otrok ljubiš enako. Ko so me ljudje spraševali, zakaj si ne želim drugega otroka, sem neumno odgovarjala, da ljubezni, ki jo čutim do Kaje, pač ne želim deliti.

Danes vem, da je to nemogoče in vem, da je žensko srce sposobno tako močno ljubiti, da ni pomembno koliko otrok ima, vsakega ljubi enako močno.

Leta so tekla, Kaja je rastla in postajala vedno bolj samostojna, želja po še enem otroku pa je bila vedno manjša. Potem sem spoznala Mitja, mojo dušo dvojčico, osebo s katero se poistovetim v tisočih stvareh, pa je vseeno na nek način popolnoma drugačna. Zdaj verjamem, da je mogoče, da te nekdo dopolnjuje in si zaradi njega boljši človek. Ob njem sem prvič po Kaji, začutila tisto pristno željo po otroku in čeprav nama ni šlo vedno vse po planih in se je usoda v večini primerov odločala namesto naju, sva hitro dobila najino prvo malo ljubezen.

Kmalu po Tajinem rojstvu sva začela pogovore o tretjem otroku. Iskala sva pluse in minuse, se šalila in si v mislih predstavljala naju in tri majhna bitja. Prisoten je bil strah ali bova zmogla, spraševala sva se ali si res želiva takšnega življenja. V glavi se nama je sprehajalo na tisoče vprašanj in verjetno je ravno to razlog, da nisva rekla “tazadnje”. Ker se nama ni uspelo zares odločiti, čeprav sva oba, globoko v sebi vedela in čutila, da si to želiva, se je nekdo tam zgoraj odločil namesto naju in nama namenil še en mali čudež.

Ja, pravilno sklepate. Družini z velikim načrtom se bo pridružil še en član, takšen majhen, nežen in dišeč ter brez načrta.

Sedim na kavču in razmišljam o prihodnosti. Kaj nas čaka, kam vse nas bodo zanesle poti in ali bom zmogla. Priznam, da me je na trenutke strah, bojim se sama sebe in bojim se, da bo prišel trenutek, ko nebom znala naprej. Potem pa pogledam levo in se spomnim, da nisem sama, pogledam ga in mu rečem:

Ej, te je kaj strah? Misliš, boma zmogla?

Vse bo vredu Maja,

je njegov odgovor, ki poskrbi, da bom danes mirno spala.

Kaja navdušeno pričakuje dojenčka in upa, da bo bratec, ter kuje načrte o skupnih igrah in zabavnih vožnjah v avtu, ko bodo vsi sedeži polni. Jaz pa nežno božam trebušček, pridno izpolnjujem svoj Nosečkin dnevnik, ter čakam na prve brcike.

Do naslednjič,

Maja